Planinsko društvo Onger Trzin

Spet je minil izlet, za katerega vam je lahko žal, če niste bili z nami. Nabralo se nas je kar 12 – in kar je najvažneje: preživeli smo čudovit dan v Zahodnih Julijcih. Kako je izlet videl Boštjan, si lahko preberete v nadaljevanju (tekst je bil objavljen našem forumu in je bil deležen čisto majčkenih popravkov):

Za nami je zopet en prav simpatičen izlet v Zahodne Julijce. Na vse zgodaj zjutraj se je pred Mercatorjem zbrala pisana druščina ljubiteljev gora vseh starostnih skupin. Še v trdi temi smo jo mahnili proti Gorenjski, kjer smo v Kranju pobrali Miha ter pot nadaljevali v Italijo. Ker Šengenska meja ni premaknjena v južne kraje smo seveda morali na mejnem prehodu pokazati osebne dokumente. Policist na slovenski strani se je v zgodnji jutranji uri odločil, da jih bo tokrat temeljito pregledal (kako temeljito boste videli nekaj vrstic nižje!). No, pregled smo uspešno prestali, italijanski karabinjer pa je le zamahnil z roko … Pot smo nato nadaljevali proti planini Pecol. Nataša nas je medtem seznanila, kako so bili na upravni enoti prijazni in so jo pisno obvestili, da je veljavnost njenega potnega lista potekla, zato je s seboj vzela osebno izkaznico. Hkrati pa je prosila Emila, da preveri veljavnost njene osebne izkaznice. Takrat pa sledi smeh ko Emil ugotovi, da je veljavnost Natašine osebne izkaznice potekla 27.5.2007 No, ne glede na to, da je slovenski policist temeljito pregledal naše dokumente, tega pomembnega podatka ni opazil …

Po dobri dozi smeha smo pot nadaljevali mimo Trbiža in mimo Rabeljskega jezera na Nevejsko sedlo. Še par ovinkov in že smo bili na planini Pecol. V daljavi so se kazali že prvi sončni žarki, ko smo jo v mrzlem jutru mahnili proti našemu cilju s pomenljivim imenom: Špik Hude police (oz. po italijansko Cima di Terrarosa). Kot bi mignil smo prišli do koče Brazza. V jasnem jutru se nismo mogli odločati kam bi pravzaprav gledali. Na severni strani nas je pozdravljala Montaževa skupina, na jugu smo občudovali Kaninsko pogorje, na zahodu pa Karnijske alpe ter vzhodne Dolomite.

Po lepi, ne preveč strmi poti smo nadaljevali pot proti vrhu. Vmes smo poslušali žvižganje svizcev, nekje na sredini poti pa so našo pot prečkali kozorogi. Pa ne samo eden, po celem pobočju jih je bilo zelo veliko - pa še na pol udomačeni so bili, saj si jih lahko skoraj pobožal. Tik pod vrhom smo naleteli še na par flik snega in po slabih 3 urah hoje smo osvojili vrh. Razgled je bi fenomenalen, jesensko sonce nas je v brezveterju lepo grelo. Na obisk pa so seveda prišle tudi kavke. Ker se je na vrhu kmalu naredila velika gneča - skoraj taka kot v novem Mercatorjevem hipermarketu (HAHA) - smo se odpravili nazaj na planino Pecol.

Kot bi mignl smo prišli do koče Brazza. Kar nekaj nas je med potjo »videlo pred sabo« kavico tako, da smo se brez obotavljanja odločili za postanek pri koči. Že pred vhodom v kočo nas je pozdravil napis, da moramo plačati 3 €, če želimo jesti lastno hrano in pijačo, »pljunek« kave pa je stal kar 1 € - oderuhi. Ker se vidi, da smo Trzinci skoraj Gorenjci v koči seveda nismo pustili niti € in smo se raje odpravili proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili.

Sledila je vožnja proti domu, Nataša pa je v strahu premišljevala, ali jo bodo na mejnem prehodu zavrnili in bo morala urediti osebni dokument na slovenski ambasadi v Rimu … (HAHA) Na mejni prehod je prvi pripeljal Lado ter slovenske policaje prijazno opozoril, da so v avtomobilu za njim sami nevarni ljudje. Policist nas ustavi ter nas takoj vpraša, kaj prikrivamo. Nekateri smo seveda planili v smeh, nekateri (prevzaprav nekdo) pa so začeli spreminjati barvo. K sreči je bil policist dobre volje ter se je le pošalil z nami - seveda osebnih dokumentov ni pregledal … Ker je bil za nami že dolg dan, smo izlet zaključili s kavico v Aljaževem hramu na Dovju.

Foto: Boštjan

V jutranjem hladu proti koči Brazza (1660 m). Nad nami pobočje Špika Hude police (2420 m) po katerem vodi čudovita pot na vrh.