Planinsko društvo Onger Trzin

'Bojni posvet' v Knežaku (foto: LK)

Še enkrat se je potrdil pregovor, da gre v tretje rado! Po dveh neuspešnih poskusih smo v soboto 5. 6. le uspeli priti na tega notranjskega mogočneža, ki obvladuje tudi večji del Primorske. Vztrajnost je bila kar 24-krat poplačana, toliko se nas je namreč zbralo.

Ker je dan dolg, pripeljali pa smo se precej visoko, ni izostala jutranja kavica v Knežaku (kjer so doma Kneščice …). Labirint gozdnih cest nas je privedel na vzhodne gozdnate - kakšne pa drugačne - obronke snežne gore, ki pa se je ravno do našega prihoda že otresla večine zimskega »tovora«.
Bukve in jelke so nas obdajale ves prvi del poti na goro od vzhoda (najbolj znan pristop je od zahoda - s Sviščakov), sem in tja jim je priskočila na pomoč še kakšna smreka, vse skupaj pa zeleno v tisoč in enem odtenku.

'Naša četica koraka ...' - med rušjem (foto: BK)

Že po slabi uri smo skozi bukove krošnje zagledali naš cilj, obvozili par vrtač in kotanj ter se malo za ostanki nekdanje koče pod Snežnikom zagrizli še v ruševnate strmine. Tam so se gozdni zeleni pridružili še odtenki drugih barv, najbolj je strigla sinja modrina svišča (naši severni sosedje mu sicer rečejo encijan …), ki pa je bila zelo skladna z nebesno nad nami.
Oblakov le za vzorec, sonce pa junijski višini primerno, torej žgoče. Migotanje vročega zraka med ruševjem je motil zmerni severovzhodnik, ki pa je hkrati hladil tudi naša, proti vrhu že precej pregreta telesa.

Vsi prej omenjeni gozdovi, vrtače in kotanje, pa tudi številne vzpetine, so bile naenkrat pod nami, v dalji pa še nov sinji odtenek, namreč morja v Kvarnerskem zalivu.

Malo po poldnevu, po dveh urah hoje in premaganih 600 višinskih metrih, je naša skoraj četrt stotnije velika četica, zavzela položaje okrog nekaj manj kot 1800 metrov visokega vrha in bližnje planinske koče ter začela najlepši del ture - počitek z malico in razgledovanjem. Nekdo je sicer omenil krst, a je na srečo ostalo le pri besedah, čeprav bi si tudi zavojevalci primorsko notranjskega Triglava zaslužili njegovo izvedbo …
Po debeli uri višinskega odmora in vsega, kar spada poleg (žigi, jota, vpisna knjiga, »dolce vita«, sončenje, zavitek, foto »sešn« idr.) smo zdirjali navzdol proti zahodu, natančneje proti Malemu Snežniku.

Preden smo stopili na zadnje ostanke letošnje zime, smo si v kotanjah vrtačaste oblike na severni strani gore ogledali še značilen vegetacijski obrat. Zaradi žepov hladnega zraka raste proti dnu teh kotanj vedno bolj hladnoljubno rastje, povsem v dnu je tako mrzlo, da je tam le trava.

Kdor ni izkoristil priložnosti, bo na kepanje čakal do prihodnje zime ... (foto: LK)

Na snežišču med obema Snežnikoma se je vnel boj s kepami in zmagala je seveda voda. Prijetne zgodnjepoletne temperature zraka so poskrbele, da se je iz kep hitro cedilo.

Prihod na kolovoz, kjer je tradicionalno skladišče drv, smo izkoristili za daljši počitek v iskanju markirane in drugih poti, ki bi tam glede na različne zemljevide morale biti, pa jih ni bilo. Pa smo na koncu le našli pravo, tako, na počez.
Še več, tik pred prečko proti vzhodu gore, se nam je nastavil še polh in nam dalj jasno vedeti, da je to gotovo prava pot. Seveda, samo da smo ušli nadležni popoldanski vročini in se umaknili v varno, predvsem pa hladno zavetje gozda.

V lahnem bukovem (pozor, gre za trd les!) drncu navzdol, smo hitro našli listnat žleb (imenuje se Žlebina), kjer je še pred tednom ali dvema ležal sneg. Bolj pomembno pa je bilo, da je nekdaj po njemu vodila markirana planinska pot in to celo znamenita E-6, o čemer so pričale že povsem obledele markacije.

Polh nas je zvedavo opazoval (foto: LK)

Z njihovo pomočjo in nekaj skavtsko taborniškega nosa smo prišli na točko »ground zero«, v kotanjo Grčovec (1280 m) ter se razveselili (ali pa tudi ne) gozdne ceste. Ta je pomenila, da v nadaljevanju ne bo več orientacijskih težav, temveč le druge, saj smo začeli pridno nabirati makadamske kilometre. Do jeklenih konjičkov se ji je nabralo nekaj več kot šest. Eden od udeležencev je rekel, »kaj se pa zamudimo« drugi pa »takle mamo« in smo tudi v resnici imeli …

Žal nas je obvoznica prek Grčovca (namesto južnega smo ubrali zahodni sestop …) stala obiska znamenitih Ždrocel, zakraselega kamnitega skalnatega gozda, saj smo si na povratnem maršu lahko ogledali le odcep gozdne ceste, ki nas pripelje do njih. Vendar pa smo si rekli, da sem zagotovo še pridemo, morda pa drugič kar s kolesi.

Nadaljevala se je makadamska kalvarija, vendar nismo odnehali, tudi štirje najmlajši udeleženci, sicer vsi učenci 4.b razreda trzinske OŠ ne. Očitno je tudi trzinski podmladek dovolj trmast in tišast, da bo kaj iz njega … V snežniškem koncu je pač svet tak, da gredo ceste precej bolj kot naravnost naokoli oziroma zavijajo, zato si njihovi uporabniki hitro nabirajo kilometrino. Uvideli smo, da smo med prvimi, ki so šli letos po teh cestah, saj smo tu in tam še našli »nesnežne« ostanke minule zime. No, ja, kakšen rjavi kosmatinec je letos gotovo že kolovratil tod naokoli, sicer pa se nam ni bilo treba bati srečanja z njim, ker smo bili za kaj takega preglasni.

Uf, kako drugače (bolj prijetno!!) kot pa v kraljestvu rušja ... (foto: MP)

Tik preden smo povezali začetek s koncem, sta nas pod Gašperjevim hribom presenetila še italijanski bunker iz obdobja med obema svetovnima vojnama in »sredigozdna« kapelica. Malo dlje od slednje, na okrog 1200 metrih nadmorske višine, kjer smo ob desetih vse skupaj tudi začeli, smo malo čez peto tudi končali.

Svetla junijska sobota, prva sončna po prvomajskih praznikih, nam je omogočila, da smo se na pivškem ravniku spet odžejali in prispeli pod Onger ravno, ko so se glasbeniki big-banda Krško pripravili za svoj nastop na Trzinski pomladi. In so spomini spet odplavali nazaj na Snežnik in okoliške neskončne gozdove …

Pa lep planinski pozdrav in še kdaj prid`te,
gozdni Miha

Snežnik brez snega in oblakov (ter Ždrocel …) 2. del

Po prvem daljšem vzponu na Gašperjev hrib in še vedno na hladnem … (foto: MP)