Jalovec (15.9.2007) – 1
18.09.2007

Simon, Miha Ž. In Boštjan smo se v soboto povzpeli na Jalovec (2645 m). Kot se za tako goro spodobi, sva se s Simonom že pred 5. uro zjutraj odpravila od doma ter v Kranju pobrala Miha. Vožnja do Tamarja je potekala v trdi temi in kar malce nelagodno sem se počutil, ko smo se bližali Ratečam - nenazadnje Jalovec je pač Jalovec in ne Šmarna gora. K sreči smo bili v Tamarju tako zgodaj, da smo se lahko zapeljali vse do koče ter jo ob prvi jutranji svetlobi mahnili proti "mistru" slovenskih gora. Že na začetku smo srečali našega znanca Gorazda, s katerim smo letos bili istočasno na vrhu Špika ter seveda izmenjali kar nekaj besed.

Po dobri uri hoje smo prišli do razcepa poti ter jo po desni poti mahnili po zelooooo strmem pobočju proti Kotovemu sedlu (imenovan tudi Veliki Kot, 2138 m). Za ilustracijo lahko povem, da smo v manj kot 20 minutah naredili ok. 300 višinskih metrov - pa ne, da bi dirkali gor, ampak res je tako strmo, da smo v tem času naredili samo kakšnih 500 dolžinskih metrov. Ko smo prišli iz ruševja, smo zagledali nov bivak pod Kotovim sedlom (zanimiv, rahlo futurističen bivak), ter občudovali malce "potlačen" Jalovec. Po malici na sedlu smo pot nadaljevali proti vrhu po severozahodnem grebenu. Na enem mestu ob poti je bila sicer ena flika snega, vendar smo b.p. prišli čez. Po slabih 5 urah hoje iz doline smo že ponosno stali na vrhu. Prvič se mi je v gorah zgodilo, da bi se na vrhu tako fino zabavali s soplaninci - danes so na Jalovec hodili očitno ljudje, ki so bili res dobre volje - pa teh ni bilo malo. Samo danes in včeraj je bilo na vrhu krepko več kot 60 ljudi (no, seštevanje osvajalcev je bilo tokrat res lahko, saj so včeraj na vrhu zamenjali vpisno knjigo). Drugače, pa danes s Simonom nisva bila edina Trzinca na vrhu Jalovca, tam je bil tudi Silvo Marolt (sicer se nismo videli, ampak se pa je gospod vpisal v vpisno knjigo).

Ura je že odbila 12 in počasi smo se začeli odpravljati proti dolini, saj je do doline treba narediti več kot 1.500 višinskih metrov. Odločili smo se, da naredimo krožno pot in gremo dol čez Jalovčevo škrbino. Kar hitro smo z vrha prišli do Jalovčevega ozebnika, kjer smo občudovali še eno izmed naravnih čudes Slovenije - ozebnik, ki od zgoraj res zgleda zastrašujoče. Pot smo nato nadaljevali okoli Goličice (2394 m), kjer se je zahtevni del ture šele začel. Pot je precej posuta z gruščem, izpostavljenost je kar velika, klinov je precej, edino jeklenic je bolj za vzorec - pa še te jeklenice so so na mestih, ki jih sploh ne bi rabil tako, da smo se lahko zanesli samo sami nase. Da smo prišli do Jalovčeve škrbine (imenovana tudi Mali Kot, 2117 m), smo rabili kar veliko časa, adrenalin je "šopal 100 na uro" tako, da se je na Škrbini prav prileglo "guncanje afn", za kar je seveda poskrbel Simon. No sledil je še spust po Škrbini navzdol, ki je bil še bolj adrenalinski kot pa pot okoli Goličice.

Ko smo končno prišli do dna Škrbine smo upali, da nas čaka eno super melišče in bomo v zelo kratkem času v dolini. Ha, ha, smo se zmotili. čakalo nas je eno "nagravžno" gruščasto pobočje. Seveda pa smo tudi to premagali ter po 10 urah hoje prišli nazaj v dolino, kjer smo se kar malce ustavili ter se zazrli na "lepotca", ki je resnično namenjen samo dobrim gornikom.

Foto: Boštjan

Jalovec sramežljivo kuka proti Tamarju

Na poti proti Kotovemu sedlu – kot da bi Jalovec "vstajal iz rušja".

Miha in Simon – pred nami je še dolg dan.

Nov bivak pod Kotovim sedlom

Naša pot nas je vodila s Kotovega sedla na desni po severozahodnem grebenu do vrha. Tam smo se spustili mimo izstopa Jalovčevega ozebnika in se okoli Goličice spustili na Jalovško škrbino (na levi). Od tam vodi zahtevna pot na melišča pod Jalovčevim ozebnikom.

Goličica od blizu. Levo Jalovška škrbina, desno pa se da bolj zaznati kot videti Jalovčev ozebnik.

Kotova špica nad Kotovim sedlom

Ta dan so bili hribi nad Tamarjem kar obljudeni

Mangart je bližnji sosed Jalovca – na njem smo bili pred manj kot dvema tednoma.

Poglejte še: