Spominska soba prof. Tineta Orla

	Prof. Tine Orel (1913, Trzin - 1985, Mali Lošinj)

Profesor Tine Orel (1913 - 1985)

Prof. Tine Orel se je rodil 9. februarja 1913 v Trzinu. Bil je drugi otrok mame Rozalije, ki je bila dninarica in očeta Janeza, ki je bil mizar, a je delal na železnici.

S petimi leti je začel obiskovati šolo v Trzinu, kjer je bila takrat le dvoletna šola. Zato so ga starši po nasvetu učiteljice poslali v meščansko šolo v Ljubljani, kjer je tudi stanoval v internatu. Po končani meščanski šoli leta 1923 se je vpisal na klasično gimnazijo, "Škofove zavode" v Šentvidu, in jo končal leta 1931 z odličnim uspehom. Med ostalimi predmeti se je, poleg klasičnih jezikov - latinščine in grščine, učil tudi nemščino in neobvezno francoščino. Imel je smisel za jezike, zato se je po maturi vpisal na Filozofsko fakulteto na Oddelek za slovanske jezike in primerjalno književnost. Tu je opravil izpite iz francoščine in ruščine ter študiral tudi italijanščino. Bil je zelo vesten študent; leta 1936 je diplomiral z odliko.

	Tine Orel pri vojakih v Bileči

Kmalu po končanem študiju je odšel k vojakom v Bilečo. Po odsluženem vojaškem roku je bil nekaj časa brez službe, zato si je služil denar s prevajanjem in inštrukcijami. Prvo službo je dobil leta 1938 na I. gimnaziji v Celju in leta 1941 s "povsem odlično" oceno opravil profesorski izpit. Aprila tega leta je bil mobiliziran na Velike Bloke, po razpadu takratne jugoslovanske vojske pa je odšel v Ljubljano in se preselil k ženinim staršem, ker je bil na spisku kandidatov za izselitev.

Ravnatelj, urednik, svetovalec ...

Med vojno je bil zaposlen na Mestni občini Ljubljana. Zaradi sodelovanja z OF so ga leta 1944 zaprli, zaradi pomanjkanja dokazov pa potem izpustili. Takoj po vojni se je zaposlil pri Propagandni komisiji IOOF v Ljubljani. Tam je bil do konca avgusta 1945.

Potem pa je po službah na gimnaziji v Celju in Kočevju leta 1949 postal ravnatelj celjske gimnazije. Ravnateljeval je kar 14 let in potem odšel v Ljubljano.

Tam je najprej delal kot urednik Turističnega vestnika (1963 - 1965), katerega neprofesionalni glavni in tehnični urednik je bil do takrat že 14 let. Kasneje je bil pedagoški svetovalec za slovenski jezik na Zavodu za prosvetno-pedagoško službo in konec leta 1965 postal direktor tega zavoda. Na tem mestu je bil do konca leta 1968, nato pa je bil zaposlen kot samostojni svetovalec na Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo.

	Celje 1964 - Ravnatelj gimnazije

Bil je strokovni sodelavec na Visoki šoli za telesno kulturo za predmet Planinstvo in kasneje kot inšpektor na Zavodu za šolstvo SRS.

V letih med 1970 in 1972, ko je bil v Zavodu za šolstvo vodja sektorja strokovnih služb, kamor je spadal tudi oddelek za učbenike in priročnike, je prišla do izraza njegova široka razgledanost in kultura, pa tudi modrost in vztrajnost, saj se je s svojo avtoriteto uprl poskusom, da bi zaradi pocenitve učbenikov splošnih predmetov tiskali prevode avtorjev iz drugih republik oz. iz tujine. To ne bi bilo le podcenjevanje naših piscev - strokovnjakov, temveč resen udarec slovenski nacionalni kulturi in znanosti. To je bil njegov dovolj tehten argument. Za ta svoja stališča je imel dovolj podpore in tako pritajeni poskusi vtihotapljenja ideje poznejših "skupnih jeder" niso uspeli.

	Tine Orel na Triglavu (julij 1935)

Leta 1972 je začel predavati na Pedagoški akademiji v Ljubljani za predmet "Kultura ustnega in pisnega izražanja", in tam ostal do upokojitve leta 1977. Po upokojitvi si je želel odpočiti in se umiriti, zato se je leta 1982 ponovno naselil v Celju.

Poleg rednih službenih obveznosti je opravljal še mnoge druge naloge. Bil je urednik Celjskega zbornika (1957 - 1963), član založniškega sveta Mohorjeve družbe (1947 - 1962), urednik Planinskega vestnika (I/1950 - II/1980), član sveta pri celjskem gledališču, pisec gledaliških kritik in sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo.

Bil je soustanovitelj Celjske turistične zveze leta 1954 in bil nato devet let njen podpredsednik. Velik je njegov prispevek pri obnovi in izgradnji Zgornje Savinjske doline.

Od leta 1965 je bil tudi sodelavec Slovenskega biografskega leksikona, od leta 1967 pa sodelavec jugoslovanskega leksikografskega zavoda v Zagrebu. Nič kolikokrat pa je s svojimi dijaki sodeloval na raznih prostovoljnih delovnih akcijah.

Tine Orel kot alpinist

Ob vsem tem delu pa je vedno našel čas za potepe po gorah, ki jih je vzljubil že kot otrok. Že z dvanajstimi leti se je vključil v SPD. Nič čudnega, saj njegov rojstni kraj leži v bližini Grintovcev.

	Karikatura Tineta Orla prikazuje kot planinca (z mnogo funkcijami - v nahrbtniku), njegov cepin krasi namesto konice pero. V nahrbtniku sta njegova najpomembnejša uredniška "otroka": Planinski vestnik in Celjski zbornik. (avgust 1963)

Gore so ga tako pritegnile, da se je začel ukvarjati tudi s plezanjem. Ko je bil star 20 let, se je povzpel na Triglav po severni steni (Zimmer-Johnova smer). V letih od 1933 do 1957 je zabeležil tudi precej klasičnih alpinističnih vzponov III. do VI. stopnje: greben Ponc, Hornova v Jalovcu, Herletova v Ojstrici, dolga nemška, smer skozi Okno, Jugova grapa in Prusik -Szalayeva v Triglavu, preplezane smeri v severnih stenah Škrlatice, Štruce, Kalške gore, Visokega Rokava, Razorja, Viša in Montaža, Szalay-Gerinova smer v Turski gori, zahodna smer Planjave, ...
Kot alpinist je bil dvakrat v Gesäuse, kjer je splezal sedem smeri (od III. do V. stopnje).

Svoje pedagoško delo in ljubezen do gora pa je lahko združeval v izletih, ki jih je pripravil za svoje dijake v letih med 1946 in 1957. Bil je torej tudi neke vrste začetnik šole v naravi, saj je svojim dijakom lahko v naravi govoril o varstvu narave, o življenju v naravi, možnosti prehranjevanja itd.

Predsednik PD Celje

Seveda je za gorništvo navduševal tudi druge in bil pobudnik marsikatere akcije, povezane z gorami (Herletov smuk s Škarij, Pohod po poteh XIV. divizije).

V PD Celje je leta 1946 postal predsednik. V povojnih letih so imeli Celjani kar precej dela.

V času njegovega predsednikovanja do leta 1963 so na novo zgradili dom v Logarski dolini, Frischaufov dom na Okrešlju, Mozirsko kočo, obnovili so Kočo na Loki pod Raduho in Kocbekov dom na Korošici in odprli kočo na gori Oljki.

	Prof. Tine Orel je bil kot priznan planinski delavec rado viden gost na raznih planinskih prireditvah - na sliki: ustanovni občni zbor PD Fram (objavljeno z dovoljenjem PD Fram)

V letih od 1947 do 1960 je bil tudi član Gorske reševalne službe v Celju. Bil je tudi član Glavnega odbora PZS (1945 - 1983).

30 let urednik Planinskega vestnika

Z njegovo ljubeznijo do gora in pisane besede pa je povezano urejanje Planinskega vestnika. Bil je četrti urednik PV in ga urejal celih 30 let (I/1950 - II/1980), do konca leta 1982 je bil tehnični urednik te revije, do konca leta 1983 pa član uredniškega odbora.

Prof. Orel je bil znan po tem, da je zelo spodbujal mlade pisce. Dopisnikom je osebno odgovarjal.

Prof. Tine Orel je tako s svojo široko razgledanostjo, tenkočutno jezikovno kulturo, človeško odprtostjo, odlično izobrazbo, vztrajnostjo in neko svojevrstno vizijo, ki se je najbolj opirala na instinkt, dodal PV nove, moderne razsežnosti, tako da ga v povojnem času ni samo rehabilitiral, temveč posodobil na najbolj eminenten način.

	Spominska soba prof. Tineta Orla v Trzinu (odlikovanja, nekaj njegovih zapisov)

Uvedel je mnoge nove rubrike (Razgled po svetu, Alpinistične novice, Varstvo narave, ...). Kot urednik je bil pri tem svojem delu z vsem srcem. Tone Škarja je o tem zapisal: "Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo, "za narodov blagor", če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno. Vse to, gore, ljudje, ki plezajo nanje, ki pišejo o tem v Planinski vestnik, vestnik sam, bralci, vse to je bilo zanj ena sama ljubezen."

Bil je sodelavec mednarodne revije "Alpinismus", uredil je Avčinovo knjigo "Kjer tišina šepeta" (1964 - 1967), Mlakarjeve izbrane spise "Iz mojega nahrbtnika" (1967), Potočnikove zbrane spise "Srečanja z gorami" (1969), sodeloval je pri nastajanju obsežne knjige "Življenje v naravi" in knjige "Planinsko berilo", ki jo je tudi uredil.

	Spominska soba prof. Tineta Orla v Trzinu - listina častnega člana PD Onger Trzin, ki jo je prejel leta 1984

Mnogo je prevajal, med prevodi sta tudi knjigi s planinsko tematiko (Lionel Terray: Osvajalci nekoristnega sveta; dr. Herbert Tichy: Himalaja).

Ne smemo pa pozabiti, da je bil prof. Orel avtor mnogih uvodov in spremnih besedil (Tone Svetina: Stena; Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni; Janko Mlakar: Med Šmarno goro in Mont Blancom ...).
Za svoje izredno plodno delo je prof. Tine Orel dobil tudi nekaj odlikovanj. Leta 1970 Red dela z zlatim vencem, Bloudkovo nagrado leta 1971, Red republike s srebrnim vencem leta 1980, odlikovan je bil z Zlatim znakom PZS in PSJ, prav tako je bil odlikovan z Zlatim znakom Turistiène zveze Slovenije.
Prof. Tine Orel je umrl junija leta 1985 na Velem Lošinju.

Prvi častni član PD Onger Trzin

Težko je v tako kratkem zapisu predstaviti njegovo delo, ki je bilo zares obširno: pedagoško delo, prevajanje, urejanje, ... Bil je človek, ki je pustil globoke sledi v slovenskem gorništvu, šolskem izobraževanju, kulturi, turizemu itd. Upravičeno smo lahko ponosni nanj.

	Najvišje društveno priznanje se imenuje po našem prvem častnem članu. Risba Triglava je slika iz njegovega planinskega dnevnika!

Prof. Tine Orel je bil prvi častni član PD Onger Trzin. Ta naziv smo trzinski planinci svojemu rojaku podelili na občnem zboru 6. 2. 1984.

Da bi trzinskim krajanom in ostalim lahko na enem prostoru predstavili tako pomembno osebnost, so v PD Onger več let razmišljali, da bi v društvenih prostorih v Trzinu uredili Orlovo sobo. Ob deseti obletnici društva in ob 80-letnici Orlovega rojstva je njegova hči Tanja Orel - Šturm predala del očetove zapuščine PD Onger Trzin, ki je v svoji društveni hišici uredilo Orlovo sobo. Tam so razstavljene fotografije, odlikovanja, nekaj osebnih dokumentov,