Planinsko društvo Onger Trzin

Po nekaj letih se je končno zgodilo. Povzpel sem se na Viš (Jôf Fuart, 2666 m). Goro, na katero je speljana le ena "lažja" pot, vse ostale so izredno zahtevne. Tako je zapisano v planinskih vodničkih. Prvotno sem si zamislil vzpon na vrh po policah, po plezalni poti Anite Goitan. Ampak ker se z leti izkušnje nabirajo, želje po raznih vzponih in apetiti so čedalje večji … je tokrat padla odločitev: na Viš po Severovzhodni debri (Gola Nordest). Priznam, ob prebiranju opisov omenjene poti me je kar malo stiskalo, a kasneje se je izkazalo, da ni tako zelo hudo. Da ne bo kdo narobe razumel: plezalna pot Gola Nordest zahteva izurjenega in izkušenega planinca. Da se ne bi slučajno kak pohodnik znašel tam, ki občasno zahaja samo na Šmarno goro …

Do koče Pellerini se iz Zajzere sprehodimo z rokami v žepu! Koča stoji na prekrasnem mestu, od nje je fenomenalen pogled na Viševo skupino in Nabojs. Vreme zgodaj zjutraj ni bilo kaj preveč obetavno, pa vendar … Vseeno smo se štiriglasno odločili: gremo na Viš. Pod vstopom v smer je večje snežišče, katerega smo varno prečili z ustrezno zimsko opremo. Začetek plezanja po ozki grapi je bil zelo adrenalinski, a večjih problemov ni bilo. Markacije so ponekod slabo vidne. Ključno mesto je 7 metrski, rahlo previsen skok, ki je lepo zavarovan, tako, da problemov ni bilo, je pa potrebno kar nekaj moči v rokah, da se povlečeš čez. Še malo poplezavanja in že smo prišli do znamenitih Božjih policah. Od tu naprej smo po travah in lažjem svetu poplezavali proti vrhu. Vrh smo dosegli po slabih 4 urah hoje od koče Pellerini. Pri razgledu z vrha mi je najprej v oči padel pogled na kar malo strašno severno steno Montaža! Sicer je bilo vreme še vedno oblačno, a za hojo zelo prijetno.

Sestopali smo po normalki proti Corsiju, nakar smo zavili levo na plezalno pot Anita Goitan. Hoja po zračnih policah, sledijo sestopi in spet vzponi na škrbine. Medtem se je že povsem zjasnilo, postalo je prav vroče, zato smo si privoščili daljši počitek. Kako je prijalo! Ko smo prišli do Trbiške škrbinice nas je čakalo neprijetno presenečenje! Bili smo prepričani, da je najhujše že za nami, a temu ni bilo tako. Sestop po izredno krušljivi grapi z nekaj potrganimi jeklenicami … Ko smo sestopili čez težji, nezavarovan skok, smo si malo oddahnili. Pa ne za dolgo! Dolina je bila še daleč spodaj, potrebno je bilo sestopiti še po ok. 20 m visoki, rahlo previsni lestvi. To pa je bilo doživetje!

Je pa prav zanimivo: pot je uradno markirana, a po moje bi morala biti tako podrta grapa ZAPRTA!! Res, precej nevarno izgleda vse skupaj, ne vem kako si tole predstavljajo domači markacisti!

Sledilo je še malo sestopa po melišču, vzpon na Krniško škrbinico (znova izreden razgled), ter le še sestop do Pellerinija, s počitkom na terasi in s pogledom na prekrasno Viševo skupino. Sestop do Zajzere je bil le še formalnost.

Foto: Tomaž

Pogled na Viševo skupino od koče Pellerini (1499 m): spredaj Žabniška krnica, zadaj pa se vrstijo vrhovi – najbolj izrazita na levi Divja koza (Cima di Riofreddo, 2507 m), nato sledita Mala špica (Innominata, 2463 m) in Turn Gamsove matere (Torre, 2503 m). Vidimo še dokaj neizrazito Gamsovo mati (Madre dei Camosci, 2518 m), nato pa je na desni silna gmota Viša (Jôf Fuart, 2666 m). Primerjaj s sliko.