Dovška baba (4.3.2007)
23.03.2007

čeprav kaže, da zima še nekaj časa ne bo povsem izginila z vrhov, je bil Miro v začetku marca (4. 3. 2007) prepričan, da se še zadnjič v tej sezoni s smučmi podaja v hrib. Sneg se je namreč začel šele visoko, skoraj tik pred gozdno mejo. Dan pa je bil kot naročen za sladokusce. S pobočij Dovške babe so se odpirali božanski razgledi na osrednjo gručo Julijskih Alp, proti sosednjim vrhovom Karavank in proti še vedno malo zamegljeni Ljubljanski kotlini. Dovška baba je res pravi razglednik in tistega dne je v temni modrini neba sijala kot nevesta v belem pajčolanu. Sonce je že kazalo svojo moč in smučina je bila v spodnjem delu vse težja, a Miro misli, da se je izplačalo, nenazadnje je s tem poplačal dolg od lanskega leta, ko so mu žulji preprečili vzpon na vrh.

Foto: Miro

Poučna tabla, ki mimoidočega pouči, katere gorske vršace vidi pred seboj.

Tu ni dvoma: glavni je Triglav. Desno Rjavina, na sredini Vrbanove špice, desno Cmir.

Mogočna panorama – od Rjavine do mogočnih gora nad Martuljkom.

Snega je še vedno dovolj

Pri vzponu imamo za hrbtom eno lepših panoram Julijcev. Zato se je smiselno večkrat ustaviti in »napasti oči«.

Tik pod vrhom