Planinsko društvo Onger Trzin

Zadnji oktobrski dan, ki je bil tudi državni praznik, so Dušan, Tomaž in Miro izrabili za obisk Visokih Tur. Za cilj so si izbrali Großer Hafner (3076 m), lep vrh nad dolino Malta. čeprav so začeli primerno zgodaj, so nekaj časa izgubili, ker je avtocesta proti Salzburgu blizu Spittala zaprta in so morali iskati pravo pot po lokalnih obvoznicah. čeprav je v vodniku pisalo, da dolino zapro šele po 31. oktobru, jih je pri prvem predoru v dolini Malte ustavila zapora, zato so morali z vzponom začeti pri Gmüdski koči.

Vzpon skozi strm gozd jih je nagradil z jesenskimi barvami in občasnimi razgledi na Hochalmspitze in sosednje vrhove na drugi strani doline. Nad gozdno mejo so jih pozdravile že prve zaplate letošnjega snega, vendar jih ni kaj dosti motilo, saj so uživali v razgledu za bogove. Dan je bil res čudovito jasen in le izza daljnega Ankogla so se kazale meglice, ki so napovedovale spremembo vremena.

Pri koči Katowitzerhütte (2320 m), ki je bila zaprta, so se kar predolgo predajali martinčkanju in kar nič se jim ni mudilo proti vrhu, ki se je zdel na dosegu roke. Nadaljnji vzpon pa le ni bil tako hiter, kot so pričakovali, saj je napredovanje, še zlasti na grebenu, upočasnil sneg, ki ga je bilo ravno toliko, da se je bilo potrebno bolje potruditi za dobre stope. Na grebenu jih je pozdravila množica možicev, ki so bolj spominjali na predzgodovinske menhirje ali pa na spokornike, na tehnično zahtevnejših prehodih pa so si lahko pomagali s plastično vrvjo.

Vse bolj so se kazali znanilci spremembe vremena, ozračje se je ohlajalo, pa tudi ura ni bila več tako zgodnja, zato so kar pohiteli z vrha. Želeli so kar najhitreje v dolino, in ker je bil v družbi tudi »prekaljeni maček za brezpotja« so takoj pod grebenom zapustili pot in se kar čez drn pognali v krnico pod sabo. Tam so res našli pot pa tudi veliko blata in vode, zato so na vso moč hiteli in tako verjetno zgrešili hitri sestop v dolino.

Ko so to spoznali, so ob lunini svečavi in nato v soju čelnih svetilk hiteli po daljši poti k velikemu vodnemu jezu Kölnbrein, kamor so jih vabile luči tamkajšnjega hotela. Žal je bil ta zaprt, opustela pa je bila tudi njegova okolica, zato so morali kar peš po dolini do avta. Dan za bogove se je spremenil v noč čarovnic in kar dobro uro in pol so strumno korakali in upali, da bodo srečali vsaj kakšno čarovnico z letečo metlo.

Miro Š.

Ampak tudi na čarovnice se ni mogoče več zanesti.

Obetal se je izredno lep, poznojesenski dan. (foto: Miro)