Planinsko društvo Onger Trzin

Na sončno soboto smo se zbrali na Kranjskem Raku, izhodišču zimovanja. Letos smo šli kar se da visoko, na Veliko planino. Še sreča, saj bi sneg kje drugje težko našli. Na vrhu planote pod objemom Kamniško-Savinjskih Alp je bilo sicer vetrovno, a zasneženo in celo jezerca na planini so zamrznila. To smo seveda takoj izkoristili in preživeli nekaj zabavnih minut na ledu loveč se v vetru, ki nas je gnal preko gladkega ledu, kot da bi bili jadrnice.

Ob prihodu v kočo nas je pozdravil prijazni oskrbnik Peter in nas peljal v sobe. Velika skupna ležišča za celotno vodstvo in otroke. Vsak je pograbil svojo potovalko in se naselil na ležišča, ki so postala naš dom za naslednja dva dni. Sledil je krajši izlet do Domžalskega doma, kjer smo si ogledali bližnje gore zgradili dva bunkerja in sankaško progo.

Ta sobota pa ni bila kar katerakoli sobota, bila je pustna sobota in temu primerno smo se namaškarali. V Črnuškem domu na Mali planini so tako proti večeru oder zasedle takšne in drugačne maškare, vse prav posebne in zanimive. Sledil je še ples v pustnih maskah in večerja, potem pa pravljica pred spanjem, ki je v sanje zazibala še tako radožive nadobudneže.

Jutro nas je zbudilo ob pol osmih. Na mizi nas je čakal zajtrk in topel čaj, krmežljave očke pa so se počasi prebudile v nov meglen in močno vetroven dan. Z vodniki smo se posvetovali in se odločili, da popeljemo ven le starejšo skupino, s katero smo se naučili nekaj osnov o gibanju v snežnih razmerah. Zgradili smo snežno luknjo, ki nas učinkovito varuje pred vetrom ter se učili zaustavljanja s cepinom.

Ker pa razmere niso bile tako slabe, kot smo se bali, smo malo kasneje na izlet popeljali celotno skupino otrok. Šli smo do kapelice Marije Snežne in do pastirske bajte, ki stoji pod njo. Spoznali smo, da v njih poleti živijo pastirji, pozimi pa so koče prazne in čakajo, da pastirji pozno pomladi na planino priženejo krave. Nato smo se vrnili v toplo kočo na čaj in kosilo.
Popoldne smo preživeli v smislu delavnic in notranjih iger. Otroci so spoznali plazovno žolno, ki nam pomaga odkriti zasutega v plazu ter celotno zimsko pohodniško opremo. Dali so si duška pri pisanju dopisnic in pri izpolnjevanju dnevnika Mladega planinca. Svoje znanje so pokazali na zabavnem kvizu, ki je bil sestavljen iz zanimivih vprašanj in še bolj zanimivih izzivov.
Spet nas je ujela noč in čas je bil za spanje.

Naslednjo jutro smo že čutili, da se zimovanje bliža koncu. Zjutraj smo si ogledali katere živali živijo v naših gorah in kako se belka in planinski zajec pozimi skrijeta pred sovražniki. Nato smo izdelovali zapestnice, se igrali družabne igre, vmes pa so se skupinice odpravile na lov za skritim zakladom po sedaj že dobro poznani koči.

Vsega dobrega je bilo kar malo prehitro konec. Ravno, ko smo se ustalili na planini, smo že morali spakirati in sestopiti v dolino. V okrepčevalnici na Kranjskem Raku smo se zbrali vsi, otroci, vodniki in starši. Snidenje s starši je bilo seveda veselo. Ostali pa so gotovo spomini, takšni in drugačni, a gotovo vsi prav posebni.