Potepanje po Karpatih
18.09.2017

Planika in letalo upodobljena na denarju, eno od mnogih presenečenj, ki se jih bomo radi spomnili iz letošnjega trekinga po Romuniji. Bilo nas je 24. V udobnem avtobusu smo hiteli proti Zagrebu in skozi Slavonijo do Beograda, ki si ga na hitro ogledamo kar iz avtobusa (Zvezni izvršni svet - bilo je nekoč, Sava center, Bulevar Zorana Djindjića, Arena, Novi Beograd, most Gazela, Hiša cvetja, Dedinje, Beli dvor), nato naprej ob Donavi vse do Požarevca, kjer smo prvič prespali. Ogledali smo si tudi Narodni muzej, ki hrani stare rimske izkopanine in ob večerji obujali spomine na pretekle ture.

Pri zajtrku smo naročali kaj bomo jedli. Toda tudi po pomoti nismo dobili tistega, kar smo naročili. Ko se je eni od udeleženk polila kava po podstavku, ki ni bil ustrezno velik, je natakarica glasno zavzdihnila: "O Bože, šta ste uradili!" Zapustili smo mesto, ki turistom nudi ogled hiše in groba Slobodana Miloševića in se odpeljali proti Donavi in mimo trdnjave Golubac vse do soteske Djerdap in si ogledali HE Djerdap. Prijazna vodnica nas je popeljala skozi srbski del elektrarne in nas vljudno opozarjala na velik prispevek Slovencev pri gradnji HE. Še danes lahko obiskovalec na mnogih mestih opazi ponosen napis LITOSTROJ. Pred vhodom pa stoji spominska plošča, ki nas seznanja z letalsko nesrečo, v kateri so umrli štirje slovenski inženirji, ki so gradili elektrarno. Kmalu pa nas pričaka še novo presenečenje. Pri gradnji HE so arheologi našli ostanke naselbine prvotnih prebivalcev iz kamene dobe. Ker se je gladina vode v soteski Djerdap močno dvignila, so nahajališče ustrezno zavarovali in ga prenesli na varno mesto ter pokrili s streho. Lepenski vir je res pravo doživetje z ogledom filma in sprehodom med ostanki starodavne kulture. Čaka nas Bukarešta, kamor pridemo pozno zvečer in v imenitnem hotelu ob dobri hrani, sklenemo dan.

Parlament v Bukarešti

Naslednji dan namenimo ogledu Bukarešte, ki je z 2,5 milijona prebivalcev res veliko mesto. Ogled Parlamenta nam potrdi trditev, da je Causescu hotel imeti vse kot imajo veliki in še več. Žal se nismo oglasili na našem veleposlaništvu, ker je bil veleposlanik na okrevanju v Sloveniji, smo si pa ogledali široke avenije kjer se nahaja diplomatska četrt, vodič pa nam je predstavil zgodovino mesta. Popoldne pa smo že hiteli proti športnemu središču Busteni, ki bo izhodišče za naše planinske ture. Najprej pa nas pritegne mestece Poiana Brasov, kjer se sprehodimo po gorski skupini Postovarul (1799 m). Ob vrnitvi se oglasimo še pri Draculi v njegovem gradu Bran in prisluhnemo zgodbi o Vladu Tepešu-Draculi.

Postavaru (1802 m)

Malo nas že srbe pete in čas je za prvi vzpon. Čaka nas gorska skupina Bucegi. Najprej z žičnico (takoj za našim hotelom je vstopna postaja in ljudje v vrsti čakajo na prevoz od 7. ure naprej) na 2000 metrov, nato pa po širokih grebenih na vrh Omul (2505 m). Pot je res lahka, bila pa je tudi sončna z neskončnimi razgledi in veliko ljudi. Ob povratku si ogledamo še samostan, za kraljevo palačo pa je zmanjkalo časa. Večerja je samopostrežna. Pogovor steče vse do trenutka, ko eden od udeležencev med zobmi ne začuti nekaj trdega. Košček železa v sladoledu. Vsi pazljivo okušamo svoje porcije. Na koncu najdemo tri železne koščke. Smeha in šal ni konec in k mizi povabimo še šefa strežbe. Opraviči se in nam prinese bokal vina. Pozneje izvemo, da je kuharica iskala klešče za sladoled, ki jih je nekdo pozabil v hladilniku. Šef nam zagotovi, da bodo poškodovane klešče nadomestili z novimi. Ljubeznivi hotel z železnimi dodatki zapustimo in se odpeljemo proti Sedmograški.

Na vrhu Omula (2507 m)

Čaka nas cesta, ki jo je dal zgraditi Ceausescu ker se je bal Rusov. To je t.i. Fagaraška cesta, ki nas vzdigne do višine 2000 metrov. Od tu se povzpnemo na Kapro (2507 m). Pot sicer ni naporna, toda tik pod vrhom nas čaka strma skalna stopnja, ki jo moraš premagati z natančnim plezanjem. Vrh je poln planincev, domačinov. Ko se slikamo z našo in romunsko zastavo (slika desno: Slovenska zastava na Kapri), tudi domačini hočejo posnetek. Sestop vse do sedla s pogledom na jezeri poteka brez težav. Potem pa črni oblaki zakrijejo nebo in prve mokre, velike kaplje nas pripravijo k hitremu spustu. Bolj ali manj mokri se zatečemo v planinsko kočo na sedlu. Lep dan je za nami.

Avtobus nas odpelje v dolino in do Sighisoare v hotel in počitek. Kako minevajo dnevi. Čaka nas še ogled mesta Sighisoare in hiše Vlada Tepeša-Dracule. Naj ne pozabim omeniti še taborsko cerkev v Biertanu. Utrujeni se pogreznemo v udobje avtobusnih sedežev in, ja spet nesreča na cesti (velja dodati, da glavne ceste v Romuniji niso slabe in niso pokrpane tako kot pri nas), ki jo obidemo in pozno zvečer prispemo v Arad, prečimo romunsko madžarsko mejo in prenočimo v Szegedu.

Naše zgodbe je za letos konec. Ogledali smo si še Budimpešto, potem pa mimo Balatona pohiteli v Slovenijo. V daljavi nas že pozdravlja Vinarium nad Lendavo. Še malo in razidemo se. V zraku je ostala ideja za prihodnje leto? Kam, kje je še varno, kje so gore, ki jih lahko še osvojimo? Romunije ne bomo pozabili kar tako, še manj prijaznih ljudi, lepih krajev, urejenosti, zgodovine, gora in dobre družbe.

Za konec naj še povem, da je poleg planike na bankovcu za 50 Lejev, upodobljen tudi letalec Aurel Vlaicu, inženir, konstruktor in pilot. Življenje je izgubil pri poizkusu preleta Karpatov. Letalski strokovnjaki menijo, da se je smrtno ponesrečil zaradi načina kako so včasih pristajali.

Pilot je pred pristankom ugasnil motor in pristajal brez pomoči motorja. Verjetno je prišlo do stalla (letalo omahne zaradi porušitve vzgona). To je bil pogost vzrok za nesreče v tistem času. Po njem se imenuje drugo največje letališče v Romuniji in univerza. Posthumno je bil izvoljen za člana Akademije znanosti Romunije. V njegovo čast je v obtoku tudi že imenovani bankovec za 50 Lejev. Le zakaj mi ne zmoremo takega spomina na naše rojake (npr.: Edvarda Rusjana)?

Grad Grofa Drakule

Treking v Romunijo sta pripravila in vodila PLV Janez Pretnar in PLV Aleksander Čičerov

Aleksander Čičerov 19. 8. 2017