Uvod
  Aktualno
  Članarina 2021
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Trzinski vrh (3020 m) na Grenlandiji
03.11.2005

  • (objavljeno v: Ongrčki, letnik XI, št. 1 – 2, 15. 2. 1999)

 
 
   
Pet dni smo poležavali v baznem taboru. Ko sva z Markom sestopala z najvišje gore v naši skupini, 3355 metrov visokega vrha, ki sva ga kot prva osvajalca poimenovala Jugoslovanski vrh - po do zdaj znanih podatkih je to tretji najvišji vrh Grenlandije, naju je že zajel hud snežni metež in le z velikimi težavami sva se skozi zamete prebila do šotorov v bazi. Potem pa je snežilo in snežilo, nad nami so besneli viharji, vsake toliko časa pa smo poslušali bobnenje plazov v pobočjih nad nami in zlovešče pokanje ledu pod nami. Naši šotori so bili namreč postavljeni na mogočnem ledeniku Steenstrups norde brae, ki že dolga tisočletja počasi polzi proti severnemu morju. Počasnega premikanja na ledeniku ni čutiti, ko pa smo ležali v šotorih, smo pogosto iz notranjosti ledene reke pod nami slišali pokanje, lomljenje in podiranje ter ječanje ledenih pregrad v nedoumljivih globinah. Včasih smo si govorili, da Grenlandija res ne more biti dežela tišine, saj v njeni notranjosti ves čas kaj podirajo.


 
  Trzinski vrh (foto: Miro Štebe)
   
čakanje na izboljšanje vremena smo si krajšali tako, da smo se zbirali v skupnem, toplejšem šotoru, kjer smo v nedogled igrali karte, se pogovorjali in se ukvarjali s hrano. Zunaj, v viharnem vetru je bilo izredno mrzlo in nobena puhovka nas ni dovolj zaščitila. Nihče ni privoščil tistemu, ki je moral na potrebo. Sam sem bil kar pogosto prisiljen čakati na navidezne premore v besnenju naravnih sil, da sem pohitel in v mrazu odkopaval svoj šotor, ki mi ga je ves čas zasipavalo. Nisem mogel verjeti, da se aluminijaste šotorske palice tako lahko krivijo.

Obilje časa je bila tudi priložnost za kovanje načrtov za nove podvige. čas namenjen plezanju na odpravi se je že iztekal, osvojili pa smo že tudi večino najmarkantnejših vrhov v skupini pod katero smo se utaborili. čutil sem, da imam še en dolg, predno končam plezanje. Moj soplezalec Marko Grad je bil sicer prepričan, da sva naredila že zvrhano dovolj in da naj bi si za konec privoščila le še kakšen uživaški, nezahteven vrh. Vodja odprave Stane Klemenc me je vabil, naj grem z njim osvojit skalnati vrh tik nad bazo, ki je obljubljal težavno plezanje v granitu, vendar je Stane za vrh že izbral ime. Poimenoval naj bi ga po ženi Veri. Nisem mu mogel kratiti te pravice. Razmišljal pa sem, kje je še kakšen vrh, ki bi bil dostojen trzinskega imena. Osvojili smo že Domžalski, Mengeški, Jugoslovanski in celo Danski vrh in ni vrag, da tem vrhovom ne bi enakovredno ob bok stopil tudi Trzinski vrh.

Že od začetka odprave sem vedel, da je na drugem koncu naše skupine še en mogočen vrh z dvema vrhovoma, ki pa ni obljubljal enostavnega plezanja, zato se zanj kar nihče ni hotel ogreti. Marku moja ideja sprva ni bila všeč, saj se mu je zdelo, da se nama zdaj res ne bi bilo treba več truditi, jaz pa sem še kar silil vanj. Odločila sva se, da res obiščeva drugi konec naše skupine in si vrh pobliže ogledava, da bi našla morebitne lažje prehode. Med ogledno turo sva se kot za šalo povzpela še na skalnat, 2870 metrov visok vrh, ki sem ga poimenoval po svojem nečaku Roku - takrat majhnemu fantiču, ki sem ga med odpravo večkrat pogrešal.

Ogledna tura nama ni prinesla veliko olajšanja, saj lahkih prehodov na bodočem Trzinskem vrhu nisva odkrila, spoznala pa sva tudi, da bo problematičen tudi sestop. Ko sva si ogledovala oba vrhova, skalna roglja, ki sta spominjala na rogove, se nama je zdelo, da je višji desni rog, tisti, ki sva se mu najbolj približala. Nekako sva si zamislila potek smeri in čez dva dni, po enem dnevu počitka in priprav, sva se v četrtek, 18. junija 1981 ob eni uri zjutraj podala iz baze proti najinemu zadnjemu vrhu na odpravi.

Ker je v času, ko smo bili na Grenladiji, tam vladalo poletje, sonce v tistem času ni nikoli zašlo. Noči so bile tako svetle, da smo tudi ob polnoči lahko fotografirali brez bliskavic. To nam je omogočilo, da smo plezali brez prestanka, dokler vzponov nismo končali, vzpone pa smo tudi lahko začenjali že izredno zgodaj zjutraj.

Ko sva v jutranjem mrazu kolovratila proti vstopu v izbrano smer, sem opazoval, kako so se na belih hribih, na drugi strani ledenika, poigravali sončni žarki. Nisem vedel ali so to še žarki včerajšnjega, ali pa že današnjega, jutranjega sonca. Ni bilo važno. Lepo je bilo gledati rožnato svetlobo in mehke modre sence, kako se prepletajo, sprehajajo. Zanimivo je bilo, da niso bili osvetljeni le najvišji vrhovi, temveč so žarki zlatili tudi nižja pobočja.

 
  Mengeški, 3200 m (za njim se žal ne vidi Trinski vrh), Jugoslovanski, 3355 m (na desni - najvišji) in Danski vrh, 3230 m (nad krnico med vrhovi iz katere je slikana prva fotografija). (foto: Stane Klemenc)
   
Prijatelji so že izginili za grebeni, vsaka naveza k svojemu, še zadnjemu cilju na odpravi. Vedeli smo, da bo to za vse težak dan. Sneg je bil dober in hitro sva napredovala. Izza ledenega rebra Domžalskega vrha, sta se začela kazati najvišja rogova Trzinskega vrha. Loteval se me je nekakšen nemir, po glavi so se mi podile čudne misli. Gledal sem strmo ledeno pobočje gore in vse bolj sem spoznaval, da bo plezarija spet zahtevna. Skoraj bi bil pripravljen zaviti h kakemu lažjemu cilju, vendar je Marko vztrajno pobiral stopinje za menoj. Pogledam ga in vidim, da mu stvar sicer ni všeč, da pa se je že odločil.

Zakorakam v strmino. Najprej poskušam v cik caku brez derez, vendar ne gre dolgo. Ustavim se in si pripnem dereze, Mare pa je hitrejši in nadaljuje z vzpenjanjem. Počaka me šele pri krajni poči, ledeni razpoki, kjer se led s pobočja prelomi in se začne naslanjati na podlago ledenika. Krajne poči na Grenlandiji so me vedno znova presenetile, saj so bile vedno precej visoko na pobočjih.

Ob robu razpoke se naveževa na vrv in nase začneva obešati plezalno opremo. Takrat v notranjosti ledene razpoke votlo zadoni. “V kleti pa razgrajajo!” se zasmejim, a mi pri srcu ni nič kaj lahko. Gledam v žrelo razpoke in iščem uporaben prehod. Kar globoka je, za varnejši prehod pa bi se moral precej spustiti vzdolž pobočja. Krajna zev spet poka in na hitro se odločim za bližji, bolj dvomljiv, vendar hitrejši prehod. Zabijem cepin in ledno kladivo čez razpoko in se potegnem navzgor. Drži! Sem že v trdnem ledu. Nad razpoko zavrtam ledni vijak in varujem Mareta. Zelo hitro je za mano, saj led ves čas poka. Poka še pod mano, zato veva, da še nisva na varnem. Hitro se zamenjava na stojišču in na vso moč se zaženem v pobočje, ki ima sicer le nekaj nad 45° naklonine. Poženem se proti jeziku skal, ki obljubljajo varnost, vendar je led v jeziku med skalami bolj strm in trši. Upam, da bo na koncu žleba strmina popustila, vendar sem razočaran. Za robom je led precej slab, strmina pa še naprej solidna. Ko tolčem s cepinom ali kladivom, se luščijo cele plošče ledu in tudi takrat, ko okel prime, ne vem, ali se plošča trdno drži podlage. Bo zdržala najino težo? Ko je Mare plezal nad mano, je sumljivo počilo. Ustrašil sem se, da bo vse skupaj zdrsnilo v globino, Mare pa je kakor je mogel hitro prečil proti varnim skalam. Granitne plošče le obljubljajo, da bodo zadržale led, vendar niso primerne za plezanje. Morava naprej po beli strmini.

Stojišča na katerih varujem prijatelja, so ves čas slaba. Bolijo me mišice v mečih, saj je strmina kar solidna, prave možnosti za počitek nog pa ni. Eden od drobcev ledu, ki so leteli naokrog, ko sem tolkel s kladivom, da bi prišel do dobrega ledu za ledni vijak, me zadene v nos, da krepko krvavim. Kdo bi si mislil, da ima nos toliko krvi? Ledenih izstrelkov pa sem deležen tudi, ko prijatelj pleza nad mano. Včasih se enostavno ni dalo skriti pred kanonado.

 
  Kje je (približno) Trzinski vrh?
   
Zaradi
bolečin v stopalih, ki so bile vse bolj nevzdržne, sem težko čakal, da je prijatelj uredil dobra stojišča. Pogosto sem se pognal naprej še predno mi je zavpil, da me varuje. Med labirintom belih lis sva se odločila za ozebnik, za katerega sva ocenila, da naju bo pripeljal na sedlo med vrhovoma. Ko sva po več raztežajih le dosegla vrh ozebnika, nama je pot zaprla opast. Previdno sem ob robu pogledal na drugo stran in videl, da se strmina prevesi v prepad na drugi stani, in da je tam še bolj strmo, kot najin ozebnik.


Na levi strani sem zagledal precej oddaljen monoliten rogelj, levi vrh gore. Do njega bi bilo treba po grebenu ovešenem z opastmi in prekinjenim s številnimi skalnimi stolpi - žandarji. Vrh izgleda precej nedostopen. Vrh, ki sva ga izbrala, je bil nad nama, na desni strani. Upal sem, da bo lažje dosegljiv, kot njegov dvojček. Mareta pod menoj že zebe na stojišču, zato se na hitro odločim za kočljivo poševno rampo proti desni. Gre pravzaprav za tanek pas ledu in snega pritrjenega na skalno poščo. Oprimkov je malo. čaka me zelo precizno plezanje. Balet na konicah derez in majcenih oprimkih. Bližam se poševnemu kaminu, ki obljublja globji in boljši led. Na vrhu je majhna polička, s katere lahko varujem prijatelja. Stolp naju vse bolj veže nase in vse več je skalne plezarije. Pridem do strmega odstavka, ki vodi na vršno gmoto. Pod mano zija praznina, toda oprimki so. Plezam previdno. Igram se z ravnotežjem. To je precizna, a zanimiva zadeva. V glavi se mi podijo verzi Prešernove Zdravljice. Ne vem, kako to. Toda na vrhu nisem zadovoljen. Ugotovil sem, da sva splezala na napačen rogelj. Levi vrh je višji. Je pa tako daleč od naju, da veva, da ga med tem vzponom ne bova obiskala. Zajaham vršno skalo. Zavijem vrv okrog vrha in varujem Mareta.

Preklinjam, ker sva se uštela. Prevarala naju je perspektiva. Je vrh vreden trzinskega imena? Mare pravi, da je: “Poglej, vrh je lep. Visok je čez 3000 metrov. Smer, ki sva jo potegnila nanj je težavna in sploh je prima. Mislim, da lahko celotna gora nosi trzinsko ime, pa čeprav je osvojen le eden od njenih dveh vrhov. Drugi je višji le za par metrov. Mogoče bo kdaj prišla še kakšna trzinska odprava in osvojila še glavni vrh?”

Zasmejem se, ko pomislim, kako zahtevno nalogo sem postavil drugim. Zdaj vem zakaj ima vrh rogove! Mare na vrhu zloži kamnito piramido, da bodo zanamci vedeli, da je na tem vrhu že stala človeška noga in da že ima ime - trzinsko ime.
Potem pa je treba navzdol. To je še težje od vzpona. Odločiva se za spuste po strmem skalnem rebru, ki naju po nešteto spustih ob le eni 45 metrov dolgi vrvi pripelje v dolino. Med spusti sva porabila praktično vse kline in pomožne vrvice, tako da so bili nekateri spusti že prav tvegani. Ko pa sva se iz doline ozrla nazaj proti najinemu vrhu, ki je spet mogočneje kot njegov brat kipel v nebo, sva se oba strinjala: “Dober vrh je to! Splačalo se je in lahko nosi ime Trzinski vrh!”

 

Trzin Fjeld (3.020 m),

Pr.v.: 18. 6. 1981 – Miro Štebe, Marko Grad

680 m, 45° - 55°, IV+, 7 ur

 

Miro Štebe

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.