Uvod
  Aktualno
  Članarina 2021
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Skalaška v Špiku
07.08.2012

 
 
   
Ker sta Mateja in Miha Trzinca in nam večkrat priskočita na pomoč (njuna mladina je pa itak že kar pomemben del našega MO), objavljamo zanimiv prispevek o njuni plezalni turi v severni steni Špika. Naj se ve, da nista za v "staro šaro"!!

AAO - Miha Peternel: Z Matejo sva že več let načrtovala, da za življenja še enkrat splezava Špik.

Letos sva zlezla več dolgih smeri kot običajno, od vseh sklepov skupaj samo mene boli levo koleno, zato se nama je zazdelo, da bi lahko končno izpeljala ta projekt.

V petek zvečer sva prišla na Bivak pod Špikom in s tremo zrla v steno. Podrobno sva preučila opis in, kot se je kasneje izkazalo, točno ugotovila potek Skalaške. Ker je letos mišje leto, sva pred spanjem hrano obesila na vrv za sušenje perila. Miši naj bi zavohale hrano in poskusile priti do nje po vrvi, potem pa naj bi jim zmanjkalo ravnotežja in bi padle na tla. Ko sva tole s hrano uredila, sva šla spat. Mislim, da miši ni bilo. Ob enajstih so naju prebudili štirje mladci in mladenka, ki so rekli, da gredo v Direktno. Midva sva rekla, da bova štartala zelo zgodaj, oni pa so rekli, da bodo pol ure kasneje. Najina budilka je zazvonila ob 3.30 in preudarno sva se lotila zajtrka. Ob 4h so vstali še mladci. Eden je rekel, da se za tako zgodnje vstajanje sploh ni splačalo iti spat. Drugi je rekel, da verjetno nihče ni spal (Ali so imeli tudi oni tremo?). Tretji je rekel, da je spal zelo dobro.

Štartala sva z lučkami. V jutranjem mraku in soju baterij sva lezla na Zeleno glavo, ko je izza Kepe vzšlo sonce in potem do desetih nažigalo v steno.

 
  Izjemno slikovit prehod čez gladke bele plošče
   
Zihrati sva začela malo pod Dibonovo polico. Ko je Mateja izbijala prvo stojišče, je do nje prišel prvi mladec. »Ali vam pomagam?« Mateja je rekla, da bo že sama in - da se lahko tikata. Ni kaj reči, lepo vzgojena mladina, na avtobusu bi mi verjetno odstopil sedež.

Počasi sva prispela v dno Krušiceve ogromne zajede, kjer se v desno po manjši zajedi odcepi Skalaška. Prevesna zagata (gl. originalni opis Paule Jesih) pripelje v sijajno lopo z ravnim dnom in ograjo, kjer bi lahko pozabil, da si v steni. Vendar tega ne moreš, ker je nad tabo prva pet plus. Mesto zgleda od spodaj težje, kot je v resnici. Zlezeš v luknjo, potem pa na vrhu skozi ozko špranjo ven iz nje, zatakneš večjega frenda, narediš še dva lepa giba in že si v lažjem svetu. Na tem mestu nagaja le nahrbtnik, zato sem zlezel brez njega, potem pa ju potegnil za sabo.

Sledi plezanje po lažjem, a podrtem svetu. Meni se je zdelo bolj zahtevno kot spodaj v petici. Potem pa prideš do enkratnih belih plati, ki jih po majhnih stopih prečiš v desno. Sledi raztežaj lepega plezanja po zajedi, v naslednjem pa se znajdeš v pravi podrtiji. Meni se je zdelo drobljivo in naloženo hkrati. Nekako sem prišel tam čez, potem pa se Špik odkupil s tremi lepimi raztežaji izstopne zajede, ki ponuja prvovrstno belo skalo. Nad njo je le še lahek raztežaj do roba stene, kamor sva prispela po desetih urah in pol plezanja.

Na vrhu sva bila sama, ker so naju mladci v Direktni seveda prehiteli. Malo sva sedela na vrhu, potem pa sva šla na dolg in mučen sestop po Kačjem grabnu. Telo je bilo utrujeno, srce pa še vedno brunda vesele skalaške.


Izstopna zajeda navduši s pravo Špikovo belo skalo

(vir: gore-ljudje.net)

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.