Planinsko društvo Onger Trzin

Tik pred nastopom prvega vročinskega vala smo se šli trzinski planinci k sosedom spogledovat z zimo! Vendarle pa še v domačo gorsko skupino Zahodnih Julijskih Alp, kjer najdemo ta prvovrstni razglednik. Vrh je znanilec poldneva za bližnjo vasico Naborjet v Kanalski dolini, povedano drugače – opoldne je za vaščane sonce točno nad tem vrhom (od tod tudi naše Martuljške in Rateške Ponce oziroma gore poldnice. Enostavno, kaj ne, za čas okrog poldneva prebivalci te vasi sploh ne potrebujejo ur! Tudi mi na tak lep dan nismo kaj dosti gledali nanje, bolj aktualni so bili višinomeri, saj smo morali z izhodišča nad Ovčjo vasjo pa do vrha premagati nekaj manj kot 1300 višinskih metrov. Za začetek smo zapeljali en avto 5 km daleč v zatrep doline Zajzere, kjer je bila nekdaj velika vojašnica, zato je cesta "grande" kot se za vojsko spodobi.

Ob osmi uri je skupina šestih planincev - od tega dva mlajša mladinca in štirje "mladinci" - zastavila pot po cik-cakasti gozdni cesti proti planini Ravna. Nekje na polovici poti do planine (tam smo na poti do vrha srečali tudi edinega planinca …) se odcepi planinska pot, ki skrajša zadnje serpentine. Že med potjo, še bolj pa na planini (Razgled z veliko začetnico!) se je že kazalo nadaljevanje naše poti proti grebenu Strehice. Pri slikoviti kapelici tik nad planino – tu se z desne pridruži pot z Naborjeta – natančneje malo naprej v macesnovem gozdu, so nas že pričakale prve snežne zaplate, med njimi pa cvetje in bujno zelenje kipečega spomladanskega drevja. Težak sneg je tudi tu naredil svoje, tako s podrtim drevjem kot zaradi erozije vode (pred kratkim taleči se sneg) mestoma uničeno potjo. In prav na gozdni meji, ko se začne najlepše, tudi sledovi človeške neumnosti iz 1. svetovne vojne. V zatrepu Koroškega kota (tega imena ni na zemljevidu …) pa že prva obsežnejša, a tod še ne preveč strma snežišča. Prečkali smo jih tako, da smo bil čim manj časa na snegu, saj so zdrsi zelo nevarni, še posebej, če se končajo nižje na melišču …

Počitek na vrhu

Na okrog 1900 m smo po prvem grizenju kolen dosegli greben Strehica–Poldašnja špica in pred nami sta se kar naenkrat postavila pokonci skoraj kilometer (!) višja mogočnika Zahodnih Julijcev – Viš in Poliški špik (Montaž) in njuni nič kaj dosti nižji sosedi – prav vsi pa na tej, osojni strani, še na debelo obloženi s snegovjem. Sledil je spust na manjše sedelce, potem pa dve prečenji strmih, a na srečo še razmehčanih snežišč. Čez prvega, ki ni imel nič kaj prijeten iztek s skokom, smo naredili kratko vrvno ograjo, čez drugega pa le dobro "vklesane" stopinje. V rokah pa seveda cepini in na glavah čelade.

Po snežnem grizenju kolen smo se znašli na "frontnem" grebenu tik pod vrhom in že zadnjič zagrizli v strmino, da bi malo čez poldne po nekaj več kot štirih urah "zmagoslavno" stopili na sam vrh. In tam zgoraj je v lepem vremenu in dobri vidljivosti kaj videti! Le redko lahko s take višine (2087 m) vidimo toliko in tako daleč. O sprva zoprnem povratku po razdrtem dolomitnem svetu po južni strani, kjer smo dobesedno bežali pred soncem, ki je napovedoval prihod vročine, ne kaže kaj dosti pisati. Kmalu smo bili v varnem, predvsem pa senčnem zavetju gozda iz katerega smo izstopili šele na sedlu Rudni vrh, ki ločuje dolini Dunje in Zajzere. Pot nas je vodila še mimo koče Grego, od koder smo se lahko še enkrat več ozrli proti bližnjim Višarjam, v "senci" katerih smo pohajali ves dan. Še strm spust in že smo bili v dolini, po skoraj 13 prehojenih kilometrih, kolikor je kazala GPS naprava naše vrhovne markacistke Andreje.

VEČJA SLIKA

Za nami je še eden izletov, ki ti še dolgo časa ne gredo iz glave in te tolažijo v urah in dneh, ko si prikovan v dolinski pisarni in čakaš na konec tedna, ko greš kvišku, kjer šepeta tišina. Tej so se tokrat pridružile vonjave na eni strani polomljenega, na drugi pa brstečega se drevja, grmovja in cvetovja ter zaradi obilno snežne zime ponekod že prav kičasta belo zelena gorska scena. Nekaj časa bo ta še na voljo, za kasneje pa še enkrat opozorilo – letos sta za visokogorje cepin in čelada (slednja vedno!) sestavni del obvezne opreme, za gozdove na poti do visokogorja pa marsikje tudi žaga. A ta le v rokah izkušenih gozdarjev, planinci pa se bomo morali navaditi na to, da se bomo še več let izogibali podrtemu drevju.

Vodja izleta (njegove so tudi fotografije): Miha Pavšek

Na izhodišču.

"Il Grande Guerra" je bila očitno brez Slovencev …

Zadnja voda pred odcepom planinske poti s ceste.

Koroški kot, desno Poildašnja špica.

Planina Ravna, zadaj levo Strehica (1910 m).

Prva društvena markacistka in njena 1/2.

Zgornji rob pl. Ravna.

Slikovita kapelica Zita tik nad planino.

Visok sneg je bil za marsikatero drevo pretežak.

Prve snežne zaplate v gozdu so nas pričakale že malo nad 1500 m!

Sneg bo vztrajal še precej časa.

Kamniti lovec.

Prvi ostanki velike vojne.

Taleči sneg oz. s površine snežne odeje odtekajoča voda je povzročila t.i. potno erozijo.

Prvi postanek za pijačo nad gozdno mejo, zadaja Visoke Ture.

Snežišča pod Strehico, zadaj Kanalska dolina.

… in končno … - prvak Zahodnih Julijcev!

Snežišča okrog bivaka Stuparich bodo vztrajala do jeseni.

Končno na grebenu, strma snežišča so za nami.

Pod vrhom – le še zadnja strmina.

Regrat s Piparjem v ozadju.

Še malo in bo vse pod nami.

Opasti pa še kar vztrajajo!

Kanalska dolina proti Tablji.

Kanalska dolina/Žabnice, zadaj Dobrač.

Najlepši v gorah je počitek, posebej tisti na vrhu!

Ste že gledali Viš skozi okno?

Grebenski snežni vzorci.

Seraki pod Poliškim špikom.

Pri bivaku Gemona.

Nad sedlom Rudni vrh.

Mangart malo drugače …

… in še od bližje.

Zima je bila huda (Rudni vrh) …

… in obilna s snegom, mizica pač ni bila namenjena več sto kilogramov težki snežni odeji!

Dobili pa smo še nekaj slik drugih udeležencev izleta. Danilo in Andreja sta tako dopolnila zbirko (snežni del) Mihovih fotk (kjer Miha pač ni mogel fotografirati ...).