Vršič nad Martuljkom ali Rutarski vršič (poročilo)
10.06.2013

Izlet na Vršič nad Martuljkom oz. Rutarski vršič (1699 m) je izvrstno uspel, na izhodišču smo bili že pred 15. uro, saj smo zjutraj štartali iz Trzina že ob 6. uri. Tako se nam ni bilo treba bati ploh/neviht, ki pa so bile danes za Julijce napovedane še prej in da bodo pogostejše (napoved za hribe je bila izdana šele ob 7h … ARSO!).
Za vsak primer sem na vrhu preveril radarsko sliko in ugotovil, da je vse bp.

Prečenje naraslega Martuljka v Dolini letos ni hec!

Na začetku smo prek zasilne brvi le uspel prečkati narasli Martuljek, našli lepo stezico, ki pa se je po 10 minutah spremenila v vlako. Tine Mihelič v vodniku Julijske Alpe - Severni pristopi (1998) opisuje pot v nasprotni smeri in pravi, da je na koncu neprijazna traktorska vlaka. No, mi smo jo "teptali" slabo uro, do Zapret na višini pribl. 1150 m!
Po zadnji poseki, nastali na prizorišču vetroloma, pa smo "padli direkt" na pravo potko k Belemu potoku in Skočnikom. In od tu dalje je bilo vse skupaj le še POEZIJA.

Zgornji slap smo pogledali od zgoraj, uzrli lovsko kočo, kjer je še drugi slap, potem pa se hitro izgubili desno v gozd, ki je bil vse bolj iglast in vse manj listnat. Nekateri deli so pravljični, z uravnavami, vmes pa se odpirajo drzni pogledi na Vrtaško Sleme in Kukovo špico ter "vhod" v Amfiteater (krnica za Široko pečjo).
Gozd je višje vse bolj redek, mestoma "vetrolomen" in vse več je macesnov in vse bolj je strmo, a gre in tako smo po slabih 3 urah stopili neposredno na vrh (nič prek sedla kot piše Mihelič za sestop …), kjer imaš na pladnju vse kar si želiš. "Urbanizirano" dolino, mehke Karavanke ali pa divje Martuljške gore in macesnovo naravno klopco.

Zaradi plohastih obetov smo jo po pol ure ucvrli dol najprej do sedelca in potem desno proti Aku (tu smo naleteli na skupino primorskih planincev, ki so šli v "Miheličevi" smeri in s katerimi smo se dobili na koncu na parkirišču). Spet gozd iz pravljice, v spodnjem delu je pot malce težje sledljiva, a je možicev več kot dovolj in to vseh oblik. In pogledi na ful zasneženo severno stran Martuljških gora (vidne so smučine pod Tremi macesni …).

O markirani poti tokrat ne bomo, smo pa spodaj naredili še ovinek do izvira Mrzle vode/Zeleni mah, ki je bojda dober tudi za "one zadeve", vsaj tako pravijo domačini …

Sicer pa največ povedo fotke, raje malo več, ker je bilo res lepo!
Pa smo le uspeli ukrasti eno lepo dopoldne tej, letos res muhasti Naravi!
Izleta so se udeležili Sandra, Janez in Peter iz Trzina, Lovro z Vrhnike ter Sašo iz Begunj na Gorenjskem. Vse skupaj pa je varno vodil po bolj ali manj sledljivih poteh vodnik PZS Miha Pavšek (prav tako iz Trzina).

Miha

Traktorske vlake – stare in nove, kolikor/kjer hočeš? Kaj pa TNP, pa naša les(e)na nafta itd.?

Vlaka na strmini brez gozda + močno deževje = usad! Narava pač ureja zadeve po svojih zakonih!

Tudi les in kamen sta lahko v sožitju …

Ena od stranskih grap na levem bregu Belega potoka.

Zgornji Skočnik

Nad slapom je dolinca prav položna.

Gozd na vzhodnih pobočjih Rutarskega vršiča je …

… čaroben!

Sredigozdno korito – vodna žila se je nekoliko premaknila, zato bo treba prestaviti dotočno korito.

Na tem delu poti je glavna Kukova špica!

Avrikelj ali lepi jeglič ima najraje skalno podlago z žepi prsti.

Nedotaknjeno (koliko časa še?) gozdno bogastvo povirja Belega potoka.

Avrikelj ali lepi jeglič ponavadi ni "samotar" …

Tik pod vrhom se vse skupaj le postavi malo bolj pokonci.

Odmaknjeni prehod v še bolj skrivni Amfiteater v vpadnici Škrnatarice.

Vrhnji prostor v znamenju macesnov in Špika.

Le zakaj ni nihče žalosten?

Urbanizirana Dolina …

"Markacija" za vse večne čase …

Vršno zelenilo – iz svetlega v …

… temno, smrekovje na zahodnih pobočjih Rutarskega vršiča nad Akom.

Župančič–Vodebova "Perutnina Ptuj^©" … J

Če možic ne more stati, ga moramo podpreti!

Snegovje pod Oltarjem in Poncami.

Zimski spominek, ostanki snežnih plazov.

Katera »markacija« je prava?

Gozd in Martuljek = Gozd‑Martuljek?

Korozijski žlebiči ob najtežjem delu poti - sestopu mimo Zg. Martuljškega slapu.

Bukov obvoz pri odcepu za 2. slap …

Izvir Mrzle vode …

… ali tudi Zeleni mah.

Iz zelenega v belo in obratno!

Rutarski vršič (vrh je na levi) z Jasenja.

Če se hočemo izogniti zoprnim vlakam, je z Jasenja najbližji sestop v dolino mimo Cizlja. Tovrstna »markacija« je kot nalašč, da se ga spomnimo (povezava) in se vprašamo, kje so "cizlji" današnjega časa?

Na bronasti plošči na spomeniku so vtisnjeni verzi pesnika Janka Čara:
Zemljo slovensko si ljubil z žarom srca,
julijske vode, smučin srebrnenje,
tihe gozdove in stene previsnih gora,
njej si podaril najdražje - življenje.