Planinsko društvo Onger Trzin

Rastejo v strmi gori, bele planike tri ...

Zbralo se nas je (4. - 5. 8. 2012) torej celih 5, a trdno odločenih, da premagamo zanko, dolgo več kot 30 km in s skoraj 1,5 km višinske razlike. Da na poti ne bo šale, smo spoznali že po prevrnjenih kamnih (medved-preverjeno!) med Krbulnikom in Ravnim dolom. Planino V plazeh smo izpustili, ker smo raje malo dlje časa hodili po senci.

V zatrepu, tik pod ostenjem Špičja in na začetku prečnice na Grivo, nas je obiskala skoraj 2-tonska skalna lepotica in odbrzela kakšnih 20 metrov mimo nas naprej proti dolu.

Nadaljevanje je bilo precej bolj mehko in rušnato, tudi s plani(n)kami. Točno opoldne je padel Plaski Vršac (1872 m), slabo uro zatem, po malo bolj izpostavljenem obvozu, pa še njegov nekaj metrov višji SZ sosed - čisti vrh (1875 m). Sledil je 300-metrski višinski spust s škrbine čez drt proti Trebiškemu dolu vse do tamkajšnje lovske koče, kjer smo se za slabi dve uri pridružili slovenski planinski "avtocesti", ki nas je pozno popoldne pripeljala do Zasavske koče na Prehodavcih (po okrog 7 urah hoje).

Večerni kraški performans na Prehodavcih

Potem, ko smo si privezali dušo, je sledil za marsikoga najlepši del izleta - večerni sprehod po od Zlatoroga razbrazdanih okoliških apnenčastih podih, prepredenih s številnimi žlebiči, kotliči, brezni in še čem. Kot da to še ni bilo dovolj, se nam je tik pred mrakom izza oblakov pokazalo še večerno sonce ...

Po bolj trdih prvih nedeljskih korakih smo se hitro dvignili nad dolino Triglavskih sedmerih jezer(c), ki so letos zaradi suše precej pod običajno gladino. Seveda, ko pa moraš skoraj po detektivsko iskati snežišča, natančneje kar je od njih ostalo. Ko si na Zadnji Lopi (2115 m) enkrat na grebenu, pa se začne čista višinska poezija razgledov in prizorov. Izbirate lahko na obe strani - jezersko in trentarsko, sem in tja je treba gledati tudi pod noge, a kot bi mignil, si prek Malega špičja (2312 m) na njegovem zahodnem, Velikem sosedu (2398 m).

Z vrha smo obujali skalne spomine na pretekli dan in se spogledovali z našima včerajšnjima ciljema nekje globoko pod nami. Sledil je adrenalinski spust po brezpotju z nekaj travnato-skalnatimi vložki in eno čisto ta pravo, na srečo pa le nekajmetrsko grebensko plezarijo, ki nam je omogočila, da smo severno od Brda spet zapluli v bolj varne vode. Potem pa doooooolga preeeeeeečka nad dolino za Debelim in Gladkim laštom oz. južna obvoznica Plaskega Vogla, po kateri smo prišli na Škrbino pod Travnikom (če boste na kakšnem zemljevidu videli vrisano pot, je ta zgolj plod bujne domišljije...).

Tako samotno, da samevajo še nahrbtniki ...

Pod Škrbino smo - prvič po nekaj urah - spet zasledili potko, ki pa je nižje v Travniški dolini izginila, a se spet prikazala nižje spodaj, ko smo jo ravno potrebovali, saj je kazalo, da bomo po dnevu dni spet hodili med grmovjem in drevesi oz. celo po gozdu.

Korito nad pl. Za skalo je bilo seveda suho, zato smo na planini porabili zadnje kapljice tekočine. Pa kaj bi to, ko sta nas že čez poldrugo uro čakala pivo v koritu in kosilo (vse skupaj okrog 9 ur hoje!). In hitro smo spet lahko stali pokonci, če ne drugega za skupinski portret.

Manj ko nas je, težjega se lotimo, pa ne, da ste hoteli iti poleg in spet kaj zamudili? Pa pridite prihodnjič! Tokrat so se nam čudili še gamsi ...

Skupaj spravil: oven-vodnik Miha
Ovčice: Janez, Peter, Sandra in Barbara

Foto: Miha Pavšek

Ogromno slik s ture skupaj s filmčki pa najdete na strani Janeza Nastrana.

Pogled iznad Ravnega dola nazaj na prvi del prehojene poti

Na čistem vrhu

Pri lovski koči v Trebiškem dolu

"Sklad na skladu se vzdiguje, golih vrhov kamni zid; večni mojster ukazuje: "Prid, zidar, se les učit!" Je napisal Vodnik na menda svojem vršacu, v ozadju.