Planinsko društvo Onger Trzin

Ojstrica ponovno ni bila osvojena. Presneto! Šraj pesek smo dosegli preko Skoka, ki je žal rahlo premalo zalit za varen vzpon, zato smo ga 'obvozili' kar po njegovi levi strani. Do vrha Lučkega Dedca je potem šlo brez problemov. Ker se po vsej verjetnosti časovno ne bi izšla predvidena sestopa čez Najnar štant ali preko Srebrnega sedla, smo jo mahnili v globokem snegu delno po grebenu Vršičev do Presedljaja. In potem nazaj v Kamniško Belo. Pa še rokavice sem našel tam, kjer sem jih pustil v sredo!

Zemljevid območja opisane ture

Foto: Tomaž Š.

Severno ostenje Rzenika. Mrzla modrina pove, kakšne razmere so tu.

Skok, ki predstavlja najtežji del pri prehodu do Šraj peska, smo 'obvozili' kar po levi.

Šraj pesek, obširna melišča pod Vežico.

Ojstrica (2350 m), spodaj Petkove njive.

Proti Lučkemu Dedcu

Naravni most v Lučkem Dedcu

Ojstrica – snega za turni smuk ni ravno v izobilju.

Lastovec (1841 m) in Deska (1970 m)

Konj (1803) z Rzenikom (1833 m)

Več fotografij

Ker pa več oči več vidi, smo si s foruma PZS izposodili še zapis Tomaževe kolegice Irene. Isto turo pa je ona videla takole …:

Namenjeni smo bili sicer na Ojstrico, a kljub volji, je "meso slabo". Spodaj je bil mraz, zgoraj pa cel dan bleščeče sonce. Namenili smo se čez Šraj pesek, skok pa je pokazal zobe. No, ledene … Prijatelj alpinist je napeljal nekaj metrov vrvi levo od njega, da je bilo dovolj varno tudi za naju, ki nisva alpinista. Snega je tam malo, višina snežne odeje pa narašča z vsakim metrom višine. Ko smo že spremenili cilj, je mene popadla želja, da bi se vzpeli po grapi proti Vežicam, a sta me fanta prepričala, da to v teh razmerah morda ni dobra ideja. Pa smo se spuščali nazaj po poledenelem grušču, kar je bil "adrenalinski dodatek" ture. Za prečenje pobočja je postala zimska oprema nujna, saj se kljub malo snega menjavajo ledeni predeli z deli, kjer smo krepko gazili. Priznam - ne vsi. Povzpeli smo se direktno proti sedlu pod Lučkim Dedcem in se po mehkem, predirajočem se snegu sprehodili do vrha. Prijatelja sta predlagala nadaljevanje okoli/mimo Vežice in Vršičev proti Presedljaju. Saj smer je dobra in jasna, a rušje in jame, pa sneg čez kolena res niso tisto kar bi si človek želel v drugi polovici ture. A prijatelj je suvereno opravil nalogo ratraka in kmalu smo naleteli še na sledi, ki so nas dostavile na markirano pot proti Presedljaju. Sončni zahod smo občudovali s tega sedla in mehka rdeča svetloba je obarvala pokrajino. Resda smo morali kmalu nadeti svetilke, a snega je vsaj v zgornjem delu poti ravno dovolj za udobno hojo, ledeno pa tudi ni. In cel "dan za bogove" je poskrbel, da smo bili resnično zadovoljni.