Planinsko društvo Onger Trzin

Odkar je v Trzinu zraslo novo naselje, so le še na nekaj »pozabljenih kotičkih« na obrobju občine v pomladnih mesecih zacveteli žerjavčki oz. močvirski tulipani ali tudi logarnice, kot jim na splošno rečejo. Vsako leto sem v času, ko sem vedel, da naj bi cveteli, obiskoval tiste kraje in iskal cvetice z žalostno povešenimi glavicami. Ni jih bilo prav veliko, le po nekaj deset sem jih običajno našel, vseeno pa sem jih bil vedno vesel. Hkrati sem bil tudi otožen, saj si nisem mogel kaj, da se ne bi spominjal nekdanjih livad v naši soseščini, ki jih je krasilo na stotine cvetov žerjavčkov. Otroci smo jih vsako leto pridno trgali v velikih šopih, podobno kot par tednov prej zvončke in nato kronice, in jih nosili domov svojim mamam in sploh za krašenje domačih oken. Kako lepo je bilo poslušati šumenje vijolično- rjavih cvetov s kariranim vzorcem, ko so trkali drug ob drugega, če si potresel šopek! Vedno smo tekmovali, kdo bo našel belega žerjavčka ali pa cvetico s po dvema glavicama. Prav začuden sem bil, ko sem v šoli izvedel, da se žerjavčkom reče močvirski tulipani in da so redka in ogrožena cvetica. »Pri nas jih je toliko, da res ne morejo biti ogroženi!« sem si mislil, a takrat res nisem verjel, da bodo te cvetke izginile iz Trzina. Zdaj jih imamo le še, močno stilizirane, v trzinskem grbu.

Res je! Žerjavčkov, prosto rastočih v naravi, na območju naše občine verjetno ni več! Ko sem šel letos obiskat tista preostala rastišča na obrobju naše občine, sem zgroženo že na daleč opazil, da so delavci s kmetijskega posestva Pšata letos zorali še tistih nekaj oaz zelenja in trstičja, ki so vsa ta leta kljubovale in s svojo navidezno zaraščenostjo in negostoljubnostjo branile žerjavčke. Letos so se zaposleni na posestvu res potrudili. Ponekod so celo navozili novo rodovitno zemljo in vse skupaj zorali. Res, da niso bili prav natančni, ponekod je še videti krpice zemlje, ki jih s plugom niso preobrnili, vendar tam nisem našel žerjavčkov in tudi tiste koščke zemlje bodo čez poletje bolj natančno obdelali. Simbol Trzina je zdaj res le še simbol in spomin. Ne vem, če je kje slučajno še ohranjeno kakšno rastišče. Najbrž jih ni, na žerjavčke pa sem naletel na drugi strani občinske meje. Tam je še nekaj rastišč in nekatera me skoraj spominjajo na stare čase. Kar želel sem si, da bi se motil glede tega, kje poteka meja občine. če bi jo malo premaknili, bi kakšen žerjavček še cvetel na trzinskih tleh. Zdaj cvetijo verjetno le še po vrtovih, kjer so jih nekateri Trzinci ohranili v spomin na stare čase ali pa so njihove čebulice nakupili na trgu.

Kolikor poznam odročne trzinske predele, lahko rečem, da od tistih travnikov, na katerih so žerjavčki še rasli, ni noben več tak, kot je bil. Nekatera območja so celo manj zarasla in zamočvirjena, kot so bila. To velja še zlasti za nekatere predele, ki ležijo že v sosednjih občinah. Tudi tam se svet zelo hitro spreminja in vse več je videti sledi človekovih posegov v naravo. Kdaj bo izginilo še tistih nekaj deset cvetov, ki tam še pozibavajo svoje glavice v vetru, je težko reči. Blizu Šentjakoba bodo kmalu začeli graditi novo stanovanjsko sosesko, potem pa bodo verjetno načrtovalci kmalu dobili nove želje in načrte, kako izkoristiti za nove pozidave še tistih nekaj krpic nekoristnega močvirnega sveta, ki se raztezajo tam v bližini. čez nekaj desetletij se bodo za tiste parcele ljudje prepirali, kako visoke hiše naj tam postavljajo in kako bi med njimi uredili zelenice, da bi naselje ohranilo naravni videz in bi bilo človeku prijazno.