Izlet: Sankanje z Ljubelja (16.1.2005)
11.01.2005

	Cesta na Ljubelj v zimski preobleki

V nedeljo, 16. januarja se odpravljamo na "sankaški izlet" na Ljubelj.

Tule je vabilo (v pdf formatu, 242 KB)

Da pa boste kaj več vedeli o Ljubelju je tule za vas zapis o njem:

Levo od sedanjega cestnega predora leži znano smučišče Zelenica (ki je v zadnjih tednih postalo prav »razvpito« po nelegalnem posegu – gradnji ceste), skozi predor se odpeljemo v sosednjo Avstrijo proti Celovcu, desno pa se peš podamo po makadamski cesti na stari mejni prehod Ljubelj.

čez Ljubeljski prehod v Karavankah (1369 m), najkrajšo povezavo med ljubljansko in celovško kotlino, teče promet že od rimskih časov. Za časa Rimljanov je pot čez ljubeljski prelaz povezovala Virunum na Gosposvetskem polju z rimsko Emono.

V Valvasorjevem času je bil tik pod vrhom Ljubelja krajši predor, »luknja, ki so jo napravili zgoraj na snežniku, tako da skoznjo lahko jahaš ali se pelješ« piše v Slavi Vojvodine Kranjske l. 1689. Ljubelj je veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah, saj je bil vzpon na gorenjski strani do 28%. Zato ni čudno, da se je že Valvasorju porodila zamisel o predoru pod Ljubeljem.

	Na vrhu Ljubelja nas pozdravita obeliska

Leta 1728 je deželni glavar Wolf Waikard Gallenberg, ob novici, da pride preko prelaza cesar Karl V., dal predor razkopati in napraviti cestni usek. V spomin na ta dogodek so kranjski deželni stanovi dali postaviti dve kamniti piramidi s podstavkom. Kamen za piramidi so pripeljali iz Ljubljane na dvajsetih vozovih, za kar so potrebovali 187 vlečnih konj.

Ko je Hitlerjeva Nemčija l. 1941 okupirala Gorenjsko in jo proglasila za del Koroške, je težko prehodna veriga Karavank postala ovira nemškim političnim načrtom. Zato so se odločili - odločitev je konec septembra 1942 oznanil državni glavar in Gauleiter za Koroško, dr. Friedrich Rainer - da zgradijo cestni predor na Ljubelju. Dela za predor na gorenjski strani so začeli pripravljati januarja 1943, predor pa naj bi bil končan do jeseni l. 1945.

	Z Ljubelja je izreden pogled na severna ostenja Velikega vrha (Košuta)

Dela so se kmalu tako razmahnila, da je začelo primanjkovati delavcev. Zato je junija 1943 začelo delovati na Ljubelju koncentracijsko taborišče, ki naj bi z zastonjsko delovno silo omogočilo pravočasno dograditev predora. Taborišče je bilo podružnica zloglasnega taborišča Mauthausen blizu Linza. Obsegalo je dve enoti, na južni in na severni strani karavanškega grebena. Taboriščnike so odbrali in pripeljali iz Mauthausena, velika večina je bila Francozov, največ je bilo starih od 20 do 40 let. Taborišče na Ljubelju je uradno začelo »poslovati« 3. junija 1943.

	Košutica (Ljubeljska Baba) je kot na dlani

Število jetnikov se je stalno menjavalo. Največ, 1300 jih je bilo v avgustu 1944, ko so se groba dela v predoru končala, je število padlo na okrog 1000. Bolne in obnemogle so vračali v Mauthausen, tako da je bilo na Ljubelju pravzaprav le malo smrti, največ »ustreljenih na begu«. Pobegov je bilo razmeroma precej; 24 je pobeg uspel, vendar so dva kmalu po pobegu ujeli. Taborišče na Ljubelju je delovalo vse do konca vojne. V spomin na trpljenje v koncentracijskem taborišču Podljubelj so l. 1954 na gorenjski strani predora postavili veličasten spomenik.

	Počitek na lanskem "sankaškem" izletu

Od leta 1963, ko so odprli nov predor na Ljubelju je stara ljubeljska cesta zanimiva kot turistična točka. Avto moto društvo Tržič pa na njej vsako leto organizira tekmovanje starodobnikov za Hrastov memorial.

Še nekaj zgodb o zgodovini in ljudeh, ki so potovali po poti na Ljubelj:

• leta 1036 prečka Ljubelj krška grofica Hema, ko zve za smrt svojih dveh sinov;
• že pred letom 1239 so hodili preko prelaza srednjeveški trgovci, vendar je tega leta oglejski patriarh podaril več

  	Vožnja v dolino

  posesti cerkvi sv. Lenarta na koroški strani pod pogojem, da vzdržujejo duhovnika in nekaj hlapcev, ki bodo Ljubeljski prelaz varovali pred roparji;
• leta 1382 je Trst pripadel Avstriji in promet preko prelaza se močno poveča;
• leta 1560 začnejo popravilo in obnovo poti, ki traja 20 let;
• leta 1578 je šla skozi ljubeljski predor koroška vojska nad Turke ...

Kaj pa sankanje?

Vijugasta cesta je zaradi visoke lege pozimi vedno deležna obilice snega. Cesta je dovolj široka, da omogoča tako hojo ljudem, kot spust s sanmi v dolino. Sankanje z Ljubelja je poseben užitek, saj je cesta pregledna in urejena, proga pa običajno utrjena s snežnim strojem.

Naj omenimo, da se je prav na tem prelazu pričelo prvo organizirano sankanje na tržiškem koncu, ko je takratni baron Born na Ljubelju uredil prvi turistični objekt namenjen popotnikom, da lahko tam prenočijo. Kmalu, leta 1928, so prišli prvi turisti in se pozimi sankali z vrha Ljubelja.

	"Ljubeljsko tihožitje"

Domačini iz Podljubelja so leta 1936 organizirali tekmovanje v sankanju "iz Ljubelja do Sv. Ane", kot se je takrat imenoval Podljubelj. Najstarejši zapiski pa nas vodijo celo v leto 1907, ko je bilo prav tu ustanovljen "Rodelklub" in so ze takrat prirejali tekmovanja.

Še »tehnični« podatki o »sankaški progi« (srednje zahtevno):

»Start« na starem mejnem prehodu Ljubelj (1369 m)

»Cilj« v bližini južnega portala tunela (1050 m) - to je skupaj 319 m višinske razlike.

Dolžina proge: 2.700 m

	"Proga" je označena z zeleno

Vir:

Občina Tržič

Taborišče Podljubelj

Dobre povezave:

Utrinki iz Slovenije