Miha Potočnik junak filmov Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga

Sredi sedemdesetih se je v slovenskih časopisih razdivjala polemika o tem, kateri je bil prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine? Mnogi so bili ob tem zmedeni, saj so mislili, da je bil prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji (1948). Ko so končno dojeli, da so Slovenci že prej posneli dva celovečerca, pa jim spet ni bilo jasno, v čem je štos - Zlatorog je bil pod taktirko Janka Ravnika posnet leta 1931, Strmine pa so bile pod taktirko gledališčnika Ferda Delaka posnete leto kasneje. Vse je bilo jasno. čemu sploh polemika? No, vse se je začelo, ko je Milka Badjura, slovita montažerka, izjavila, da so bile prvi slovenski celovečerni film Strmine, pri katerih je sodeloval tudi njen mož, Metod Badjura. V nadaljevanju polemike, v katero so se vključili predvsem tisti, ki so sodelovali pri snemanju obeh filmov, smo izvedeli, da je dal idejo za prvi slovenski celovečerni film Badjura, da je članom alpinistično-turističnega društva Skala, ki so posneli Zlatoroga, omenil, da kani posneti film o Zlatorogu, in da so se leta 1926 celo srečali na triglavskem ledeniku, kjer je snemal Triglav - Skalaši naj bi torej Badjuri ukradli idejo in ga prehiteli. Toda to je bil le stranski produkt polemike. Poanta je bila drugje: Zlatorog naj bi bil le kulturni, poučni, prosvetni, turistični, dokumentarni, zemljepisno-etnografski, planšarski, gorniški, pancerski, reportažni, poljudno-znanstveni film, ne pa tudi igrani, ker da nima prave fabule in igre, medtem ko naj bi bile Strmine že tudi igrani film s fabulo.

Ironija je v tem, da sta si oba prva slovenska dolgometražna filma zelo podobna - drugi je videti kot sequel in obenem rimejk prvega. Bolje rečeno: kot upgrade prvega. Prvič, oba sta nema (v času zvočnega filma!). Drugič, oba so posneli udarniški planinci, prvi slovenski ekstremni športniki. Tretjič, oba popisujeta družbico, ki gre na Triglav - v prvem gredo na Triglav prek Rudnega polja, v drugem pa prek severne stene. četrtič, v obeh igrajo naturščiki (drugi ima tudi dodano vrednost, gledališkega profija Antona Cerarja-Danila). Petič, oba prikazujeta lepote slovenskih Alp (drugi, "izboljšani", vsebuje več plezalnih prizorov). Šestič, prvega so producirali konzervativci, toda scenarij je napisal liberalec (Juš Kozak) - drugega so producirali liberalci, toda scenarij je napisal konzervativec (Janez Jalen). In sedmič, oba sta zelo nebogljena, naivna, diletantska, hudo pod nivojem tedanje svetovne kinematografije. Pravo vprašanje ni bilo, kateri je bil prvi, ampak kako to, da so Slovenci prva celovečerca posneli šele na začetku tridesetih, in kako to, da so naslednjega posneli šele leta 1948? ... (nadaljevanje: Neznosna unikatnost slovenskega filma)