12.07.1932
Nesreča botanika Frana Jesenka

	Prof. dr. Fran Jesenko

Prof. dr. Fran Jesenko je v slovenskem gorništvu zapustil velik pečat, a ga planinci vse preveč radi pozabljamo. Bil je znanstvenik, mednarodno priznan rastlinski genetik in odličen pedagog, sodoben raziskovalni duh svojega časa, enkraten poznavalec naše flore, zavzet gornik in vsestranski športnik ter velik zaljubljenec v domačo deželo in njene lepote. V veliki vsestranskosti je kot odličen smučar postal celo prvi predsednik zimsko-športne zveze v Kraljevini Jugoslaviji.Rodil se je 14. marca 1875 v Škofji Loki. Po gimnaziji v Ljubljani je leta 1895 vpisal naravoslovje; botaniko, geologijo z mineralogijo in kemijo na dunajski univerzi ter julija 1900 promoviral za doktorja z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih rastlinskih organov.

Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal nemško, češko, francosko, italijansko in švedsko, pasivno pa je obvladal angleško, norveško in rusko. Od leta 1904 do 1908 je na pobudo dunajskega botaničnega inštituta proučeval floro Nilove doline in puščavske Arabije. Po vrnitvi ga je Visoka šola za kmetijstvo na Dunaju imenovala za asistenta in za upravnika rastlinogojske postaje pri katedri za žlahtnenje rastlin. Tam se je Jesenko poglabljal v fiziologijo in genetiko rastlin, več mesecev pa je delal tudi na inštitutu Vilmorin v Parizu ter na inštitutih v Upsali in v Stockholmu ter napisal večje število razprav.
Kot zanimivost povejmo še to, da se je med bivanjem v Švici in na Švedskem oprijel smučarskega športa. Takoj po prvi svetovni vojni je bil izvoljen za prvega predsednika Smučarske zveze Kraljevine Jugoslavije.

Jesenkovi znanstveno raziskovalni dosežki so naleteli na veliko pozornost med tedanjimi genetiki. Leta 1913 so ga izvolili za docenta na dunajski univerzi, kjer je do vpoklica na fronto predaval rastlinogojstvo in vrtnarstvo.

Na ruski fronti je bil ranjen, po vojski pa se ni več vrnil na Dunaj; odzval se je vabilu iz domovine. Leta 1919 je bil izvoljen za docenta, naslednje leto pa za rednega profesorja na zagrebški univerzi, v učni kolegij novoustanovljene ljubljanske univerze pa je vstopil 17. aprila 1921 kot njen prvi redni profesor za botaniko, fiziologijo rastlin in genetiko. Bil je univerzitetni učitelj prvim diplomiranim biologom ljubljanske univerze, med katerimi so bili tudi kasneje zelo poznani in cenjeni slovenski znanstveniki Maks Wraber, Viktor Petkovšek, Anton Polenec in drugi. Prav oni, Jesenkovi nekdanji študentje, so kasneje pripovedovali, kako nalezljiv je bil njegov entuziazem in koliko jih je bilo, ki so se prav zaradi njega za vedno zapisali goram.

Bil pa je tudi eden najbolj vnetih zagovornikov in soustvarjalcev Triglavskega narodnega parka (TNP). Neposredno po podpisu pogodbe o ustanovitvi »Alpskega varstvenega parka nad Komarčo« (1. julij 1924) je v dneh od 4. do 5. julija istega leta s skupino svojih študentov označil meje narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer. Prof. Jesenko je že takrat, kot prvi, uporabljal ime »Triglavski narodni park«.

Prof. dr. Fran Jesenko se je julija 1932, med opravljanjem svojega pionirskega poslanstva, raziskovanjem in urejanjem TNP, smrtno ponesrečil v steni Komarče. Naj iz knjige SPOMIN IN OPOMIN GORA – Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah navedemo opis njegove nesreče:

12. julija 1932 je 57-letni dr. Fran Jesenko, doma iz Škofje Loke, profesor botanike, fiziologije rastlin in genetike na ljubljanski univerzi, glavni pobudnik Triglavskega narodnega parka in smučarski organizator, nesel težak nahrbtnik s hrano in raznimi stvarmi svojim študentom v kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m, Julijske Alpe, Atlas Slovenije 79 A 2). V steni Komarče je opazil redko rastlino in se je s poti povzpel proti njej, vendar je v nerodnem položaju zaradi nahrbtnika omahnil. Padel je samo nekaj metrov globoko, a tako nesrečno, da si je poškodoval glavo in si kljub zavesti ni mogel pomagati. Mimoidoči so poklicali gorske reševalce. Umrl je po dveh dneh v ljubljanski bolnišnici.

(PV 1932, 168 opis, 271 om.; Wester reg.; PV 1949, 234 om., 1967, 342 om.; Župančič, arhiv; Pregled reg.; Mazi 476; Šegula, Nevarnosti 175 opis; Proteus 1982, 151 čl., pokopan v Škofji Loki; Serajnik 143; ov. Joža Mihelič)

Na Frana Jesenka spominja precej stvari: poznamo ga iz zgodovine nastajanja TNP, po Jesenkovih priznanjih, katere od leta 1972 podeljuje Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, po spominskem kamnu v vznožju Šišenskega hriba v Ljubljani in spominski plošči na rodni hiši v Kopališki ulici v Škofji Loki, po Jesenkovi vrtnariji v Mestnem Logu in po Jesenkovi cesti v ljubljanski Spodnji Šiški.
In od mreže poti, ki prepredajo Rožnik, je najbolj zanimiva približno 3 km dolga Jesenkova pot. Ob njej je z napisi označenih 30 različnih drevesnih vrst, ki rastejo na tem območju.
Jesenkova gozdna učna pot je bila postavljena leta 1986 ob mednarodnem kongresu gozdarskih in lesarskih raziskovalnih organizacij, ki je bil v Ljubljani. Zaradi vandalizma je bila večina tabel, ki predstavljajo drevesno vrsto uničenih, zato je bila v letu 2006 pot na novo označena. Oznake sledijo sistemu označevanja, ki je predpisan v zavarovanih območjih narave.

Vir: Jože Andrej Mihelič, France Malešič