Planinsko društvo Onger Trzin

Vodniški odsek je končno (sobota, 17.3.2012) le odpeljal svoj prvi letošnji izlet, namesto babe (kaj pa je to turno smučanje oziroma sneg?) smo naskočili raje kar dedca in to ratitovškega nad Selško dolino.
Pred OŠ se nas je zbrala desetina – od tega pol "starina" pol pa mladina (natančneje od 8+ do 40+…). Dva gosta iz kranjskih logov pa sta se nam pridružila na slikovitem Prtovču, ki leži že nad 1000 metri nad morjem kar pomeni, da tam lahko že močno piha. Okrog 50 km/h sunki vetra na izhodišču pri cerkvici Marije Pomočnice so nam "pomagali" ("Marija" že ve, kako je treba…), da smo še hitreje odrinili po poti čez Razor.
Že kmalu nad vasjo pa čisto druga pesem v sončnem zavetrju in vse čebulne plasti oblačil so hitro romale v nahrbtnik. Višje po gozdu, najprej bolj temačnem smrekovem, nato plazovitem (opozorilna tablica) in svetlem bukovem, kjer smo bili deležni že prvih ledenih zaplat.

Po dobri uri hoje smo prispeli v krnico pod Vratci in se odločili za malo daljšo pot prek njih in nato desno direktno na Gladki vrh. Na mestih s snegom je bilo prav pestro, ponekod ledeno, spet drugje pa se je vdrlo do kolen. Mladina je seveda lebdela na površini in se spraševala, zakaj ima starina težave z neenakomernim vdiranjem snežne odeje. Tik pod vrhom smo zagrizli v hudo, a na srečo kratko strmino in že smo bili pri enem od mnogih Rupnikovih bunkerjev, ki so posejani po vrtačastem vršnem slemenu vzdolž gore.

če pojema z (nadmorsko) višino tudi zračni tlak, je z vetrom ravno narobe, zato nas je z Gladkega vrha (1668 m) dobesedno pomedlo v bližnjo Krekovo kočo, kjer so ravno ocvrli sveže flancate. Kljub sončnemu zavetrju, smo na koncu le pristali za krušno pečjo v vzorno obnovljeni planinski koči.

Posladek je prišel šele po malici, namreč sprehod proti zahodu po slemenu Ratitovca s sicer mrčastimi, a daljnimi razgledi od Grintovcev do Očaka. Usmilil se nas je še celo sam Eol, bog vetrov! Mimogrede še na Altemaver (1678 m), najvišji vrh gore gostiteljice ter mimo novih bunkerjev, pri katerih se je odprla "praznina" na južnih pobočjih, kjer se sončijo najvišje slovenske vasi – Zgornje Danje, Zabrdo (tu je bila nekdaj celo šola) in Torka. Kmalu se pot proti prvo omenjeni odcepi desno od tiste, ki nadaljuje do Soriške planine. Na robu pašnikov pod Kremantom, zahodnim vrhom Ratitovca, nas pričaka še prijazna pastirska kočica kot nalašč za počitek pred gozdnim delom poti. Nižje spodaj nas preseneti čistina planine Spodnjega Jirna, ki se zdi kot nalašč za postavitev planinskega tabora.
Zadnji strm odstavek nad vasmi so nam jo zagodli gozdarji z "deloviščem", mi pa smo na ta račun raje poiskali bližnjico po stari pastirski poti k Trojarju. Tu pa se je začela, sicer slikovita in bolj ali manj višinsko "vodoravna", a vendarle tlaka: vso razdaljo, ki smo jo obdelali prek grebena v eno smer, smo morali zdaj po cesti v drugo. čeprav je bila ura že precej čez poldne, smo morali nazaj na sedlo Povden, kar je naneslo skoraj štiri prašne kilometre in potem še slaba dva v spustu do Prtovča. Vse skupaj jih je Boštjanov GPS naračunal več kot 13.

Pa kaj bi s tem, ko je bila enkrat klobasa zašpiljena, smo pozabili na vse hudo, ki ga že tako ali tako ni bilo veliko, precj več pa lepega. Nismo pa zapisali kaj posebnega o vodi, ker te (skorajda) ni. Še dobro, da med nami ni bilo kadilca, kajti prižiganje ognja v tej deželi je v teh razmerah sila tvegana zadeva.
Ja, seveda, pri jeklenih konjičkih je še zmeraj vleklo, zato smo se pobrali naravnost – no ja, če smo natančni je do tam 6 serpentin in dvakrat toliko ovinkov ter skoraj 600 višinskih metrov – na bazen v Železnike. Hja, na plavanje, kaj pa bi drugega. V bazenu smo samevali, kar je bilo še posebej povšeči 6b-triu. Starine pa s(m)o tudi z veseljem razmigale otrdele, že malce revmatične sklepe.
In kje ste bili spet vi, da ste zamudili vse skupaj? Drugič pa le pridite, prostora je bilo in ga bo vedno dovolj za vse miganja željne …

Glavni pastir Miha

POVEčAJ SLED POTI

p.s. Za podnapise fotk mi je pa zmanjkalo štofa, pa saj so tako nazorne, da ne potrebujejo komentarja…