Planinsko društvo Onger Trzin

Preveč je vsega in premalo prostora, da bi zapisal vse, kar se mi je motalo po glavi na izletu in danes, prvi dan po njem. Kdor ni bil poleg, se mu bo še dolgo časa kolcalo, pa čeprav smo bili številčno omejeni. Ker pač en avtobus ljudi (ponavadi so to Štajerci …) ne more sestopati čez Nogo. Smukov Palček je na društvenem forumu že lepo opisal celo maršruto in vse skupaj se je izšlo na najboljši možen način. Še najhuje od vsega je bila vožnja nazaj domov, posebej mimo Radovljice, ki je po novem sploh ne vidiš več, da ne omenjam pogleda z Dežele proti Julijcem prek Pokljuke … Najbolj pa sem vesel, kako lepo se je ujela vsa ta pisana družba družin z otroki, mulcev in smrkelj, mladostnikov ter kaveljcev in korenin, da ne omenjam dedka in babice! Starostni razpon je bil od 7 do 62 let!

Potek poti sem izbral tako, da bi kar najmanj občutili vpliv "triglavske" magistrale, kar se je v celoti posrečilo. Še celo na Kredarici smo slišali harmoniko le ob prihodu, se popoldne umaknili v varno zavetje Triglavskega ledenika in brezna (vhod je še zatrpan s snegom). Zvečer pa v miru (skupina, ki bi morala spati nad nami je obtičala na Planiki …), na skupnih ležiščih v najvišjem nadstropju koče, zaspali. Kdor si seveda zunaj ni ogledal večerne 3-D predstave imenovane sončni zahod. Zjutraj smo pustili Triglavane (to so tisti, ki gredo v gore 1x na 3-5 let in to le na Očaka …), da so odrinili pred nami (8h) in smo se srečevali v glavnem na grebenu. Na vrhu smo bili malo pred 10.uro, sledilo je fotkanje in krst (Aljaž bo še dobil svoje, šele zvečer sem izvedel, da je Sandi udaril mimo - po skali!).
(Dokaz najdete TULE - kratek film, beta verzija - izboljšana verzija filma šele prihaja ..., avi, DivX, 17,6 MB, 352 x 264 pix, za predvajanje priporočamo RealPlayer ali WinAmp, pa filmček si shranite na disk, mogoče je zgodovinski ...).

Gasilska pri Aljaževem stolpu - vmes so tudi pravi gasilci! (VEčJA slika)

Potem pa najtežji del ture - sestop na Triglavsko škrbino in skorajda alpinistični spust (mestoma je trojka) prek Noge na melišča nad Planiko. Od vrha dalje ni bilo seveda nobene gneče več, malo težav nam je povzročalo le padajoče kamenje, čeprav so prav vsi pazili, kar se je le dalo. Strokovno se temu reče, da smo neposredno občutili eno od posledic podnebnih sprememb - skalovje je iz leta v leto bolj razrahljano. precej tega smo videli tudi med jutranjim vzponom iz Kredarice na Mali Triglav.

Spust s Planike je bil le še "formalnost" - na serpentinah je bilo potrebno hrzati - na koncu pa so v Krmi tamladi skorajda ujeli šoferje, ki so malce pohiteli, da bi v dolini pravočasno pobrali onemogle. ker takih ni bilo, nam je preostala le še dobra papica pri Kovinarski koči. Mislim, da bo o izletu še govora, morda pa ga predstavimo na enem od srečanj v prihajajoči gorniški sezoni. Med sobotnim vzponom sem razmišljal ali bi udeležence opozoril, da se zgoraj obnašamo tako, da bo šel o Trzincih/Trzinčanih le dober glas in se potem ugriznil v jezik. Ocenil sem namreč, da je skupina taka (kar nekaj ljudi sem srečal prvič), da to sploh ni potrebno.

ŠE ENKRAT HVALA VSEM VODNIKOM IN UDELEŽENCEM, PD ZA IZPOSOJENO OPREMO IN PREDVSEM, DA SMO LAHKO SKUPAJ PREŽIVELI DVA čUDOVITA DNEVA V NAŠEM VISOKOGORJU TER PRIMERNO POčASTILI 25-LETNICO NAŠEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA Z OSVOJITVIJO SAMEGA OčAKA! IN SEVEDA SE VIDIMO ŠE NA KAKŠNEM PODOBNEM PODVIGU KDAJ V PRIHODNJE!!!

Jutro v Kotu.