O izdelavi trničev na Gojški planini (28.10.2005)
03.11.2005

	Gojška planina

Za trniče pravzaprav ni znano kdaj so se pojavili, so jih pa poznali tudi drugje po naših planinah, v Julijcih in tudi v Karavankah, najdlje pa so se ohranili na območju Velike planine. Na tem območju so tudi najbolj razvili tehniko njihove izdelave in krašenja. Kaj so sploh trniči? Gre za nekakšne sirčke podobne čebulam, še bolj pa spominjajo na ženske prsi, saj imajo na vrhu nekakšne bradavičke. čeprav Rezka Mali, ki jih še edina izdeluje in tudi skrbno skriva skrivnost izdelave mase za njihovo pripravo to zanika – je bolj verna ženska, sem prepričan, da gre res za stilizirane ženske prsi. Že to, da so jih vedno izdelovali in poklanjali v paru potrjuje to dejstvo. Pastirji so v dolgih mesecih, ki so jih preživljali z backi in kravicami na planini verjetno res sanjarili o svojih dekletih in njihovih balkončkih ali pa pljučih, če hočete, in ni čudno, da so iz materiala, ki so ga imeli pri roki, se pravi iz sira, začeli gnesti nekaj kar se jim je motalo po glavah. Nastali so trniči, da pa bi bila stvar lepša in bolj zapletena, so jih začeli še krasiti z vtiskavanjem najrazličnejših vzorcev s pomočjo izrezljanih paličic, ki so jim rekli pisave.

	Prizor z Gojške planine

Vsak pastir si je v približno 10 do 20 cm dolgo paličico vrezal svoj vzorec, tako, da se je vedelo, kdo je avtor kakega trniča. Tako izdelane trniče so dali na police nad odprtim ognjiščem v pastirskih stanovih, da so se posušili in dobili temno barvo. Zaradi dima so postali rjave barve, zdaj pa jih Zaradi dima so postali rjave barve, zdaj pa, ker jih sušijo zgolj nad štedilniki, samo porumenijo. Ko so pastirji šli v dolino, so te trniče odnesli s sabo in jih poklanjali dekletom. Ta so jih lahko hranila na izbranih in posvečenih mestih, lahko pa so jih kar pojedla. Pravijo, da so jih z navdušenjem jedli otroci, ki so jih kar glodali, kot miške. Znanje izdelovanja trničev se je počasi izgubljalo, po drugi svetovni vojni jih je znalo izdelati le še par pastirjev.

	Prizor s snemanja prispevka za Slovenski magazin

Malijevo Rezko je priprave mase in izdelave trničev naučila Debevčeva Zefka. Zdaj je edina, ki to umetnost še obvlada. Drugi so poskušali sami narediti maso za trniče iz skute in mohanta, a jim nikakor ni uspelo. Rezka mi je povedala, da je skrivnost že izdala svoji vnukinji in da jih tudi ona že zna pripraviti, vendar jih dela še zase. Zefka je Rezki dala tudi nekaj pisav, ki jih še hrani, najnovejše pisave pa ji je izrezljal kar sin.

Trniči so prav gotovo eno najzanimivejših ljubezenskih daril v naši narodni zakladnici, zato bi bilo prav, da bi njihovo izdelovanje ohranili. Zanimivo je, da je trniče iz keramike pred nekaj leti začela izdelovati umetnica, keramičarka iz Domžal, Marina Lipar. Obliko trničev in njihove okraske uporablja pri sodobnem oblikovanju skodelic, posodic, lučk, vazic, obeskov in drugih predmetov. Za te keramične trniče je že dobila kar nekaj priznanj in če bo vse po sreči, jih bodo začeli prodajati tudi kot vrsto slovenskih spominkov.

Pred časom je bila v Menačnikovi domačiji v Domžalah razstava keramičnih trničev Marine Lipar in tam sem dobil idejo, da bi jih posnel za Slovenski magazin tako, da bi najprej pokazal njihov izvor. V petek, 28.10. smo tako najprej snemali na Gojški planini, kjer ima svojo pastirsko bajto Rezka, nato pa smo snemali še v ateljeju umetnice. Mislim, da bo prispevek kar zanimiv, saj je bilo na planini res lepo in mi je snemalec Andrej Lupinc rekel, da se bo moral potruditi, da bo slabo snemal, da ne bo vse izpadlo preveč kičasto in neresnično.

Pa še to: Rezka Mali je za Trzince zanimiva tudi zato, ker je v mladosti bila tudi dekla pri Jefačnku – Podgorškovih (v hiši kjer se je rodil Ivan Hribar).

Miro Štebe

Oglejte si še fotogalerijo s snemanja za oddajo Slovenski magazin.