03.05.1991
Tragična zgodba s Kanča

	Južno ostenje Kangčendzenge

3. maja 1991 sta bila na poti na vrh 8586 metrov visoke Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu, člana slovenske odprave, 35-letna Marija Frantar iz Ljubljane in njen soplezalec, leto dni starejši Jože Rozman iz Loma pod Storžičem. Bila sta izkušena alpinista, ki sta bila skupaj tudi že na Nanga Parbatu.

Da bi bila njuna pot čim lažja, sta vzela s seboj eno samo kisikovo bombico ter se v močnem vetru in oblačnem vremenu odpravila proti vrhu. če bi jima vzpon uspel, bi bila Frantarjeva prva ženska na Kanču, kot alpinisti imenujejo Kangčendzengo.

Še 150 metrov pod vrhom sta se – kot je bilo mogoče sklepati po njunem glasu, nadvse izčrpana – po radijski zvezi oglasila tovarišem in povedala, da je Frantarjevo močno prizadela snežna slepota. Dve uri pozneje sta od višine hudo prizadeta sporočila, da se vračata, čeprav sta tik pod vrhom. Ob sedmih zvečer se je Rozman oglasil zadnjič in dejal, da ne vesta, kje sta in kam gresta. Naslednje dni so ju tovariši našli na snežni uravnavi več sto metrov nižje, kamor sta ju odpeljala sneg in led, in ju pokopali v ledeniško razpoko.