Povzetek anket med obiskovalci gora 2003/2005
14.06.2005

Naslednji povzetek smo si "izposodili" na spletni strani GRS Slovenije. Pri zbiranju podatkov na terenu so sodelovali tudi naši člani oz. sokrajani. Podatki govore sami zase - jih je pa pametno upoštevati:

Podkomisija za informiranje pri GRS Slovenije je v zadnjih dveh letih opravila 4 ankete med obiskovalci gora. Poleti smo bili na izhodiščih za ture v Vratih, na Okrešlju, Vršiču, Kamniškem in Mangartskem sedlu, pozimi pa na Pokljuki, Vršiču, v Kamniški Bistrici in Logarski dolini. Anketo je izvajalo 63 gorskih reševalcev.

Z anketo smo zajeli 880 obiskovalcev gora.

članstvo v PZS: med anketiranimi je bilo pozimi 75% članov PZS, poleti pa 50%. Vendar je treba omeniti, da članstvo v PZS še ne pomeni, da so člani bolje pripravljeni in opremljeni za hojo v gore kot ostali - včasih je bilo celo obratno.

Priprava na turo: poleti je v času 8 mesecev pred anketo kar 60% vprašanih opravilo v povprečju le 3 vzpone (hoje vsaj 3 ure). In kljub temu se je večina odpravljala na celodnevno turo po zahtevni poti. Prav pomanjkanje kondicije je vzrok mnogim nesrečam, kar je razvidno tudi iz analize nesreč, kjer se vidi, da se nesreče najpogosteje dogajajo v popoldanskem času pri sestopu.

Znanje o gorah: skoraj polovica jih je prebrala kakšno strokovno planinsko literaturo. Lep podatek, ki zbledi ob dejstvu, da so sem prištevali predvsem zemljevide in planinske vodnike.

Oznaka težavnosti poti: redki so vedeli, kaj pomeni oznaka zahtevna oz. zelo zahtevna pot in kakšno opremo bi potrebovali na taki poti.

Opremljenost:
čevlji: viden je napredek, kajti le 4% anketiranih je imelo slabo obutev.
Baterijska svetilka: s seboj jo je imelo le 45 %. Glavni izgovor je bil: saj smo planirali turo tako, da se bomo vrnili pred temo. Kot da se njim ne more nič zgoditi.
čelada: poznajo se opozarjanja v zadnjih letih. Na žalost čelado uporabljajo le tisti, ki redno zahajajo v gore. Na zahtevnih poteh je imelo čelado le 7% vprašanih. Pri tem v negativnem smislu izstopajo modne gore - predvsem Triglav. Na zelo zahtevnih poteh je imelo čelado 34%. Odstotek so pomagali dvigniti predvsem tujci.
Samovarovalni komplet: na zelo zahtevnih poteh ga je imelo 30%. Pota, ocenjena s tako težavnostjo, so v večini primerov tehnično neprimerno zavarovana, da bi na njih lahko uporabljali komplet. Že pri vzponu na Mangart je treba vponke prepeti najmanj 170 krat. Prav tako je najtežji in najbolj obiskani del poti na Triglav od Kredarice do Malega Triglava popolnoma neprimeren za uporabo kompleta.
Cepin: kar 66% vprašanih je izjavilo, da se je naučilo ustavljanja s cepinom. Na vprašanje, kako se ustavljaš z njim, niso vedeli odgovora. Tudi dejstvo, da je imelo cepin s sabo le 35%, nas ni ravno prepričalo o njihovem znanju.
Plazovna žolna: dejstvo, da jo je imelo s seboj le 15% anketiranih, pove vse. Glavni izgovor je bil: je predraga pa tudi nevarnost plazov danes ni velika. Dejansko je bila en dan pred anketo stopnje 3, na dan ankete pa 2 - po analizah nesreč je največ zasutih prav pri teh stopnjah.

Kako se ljudje odločajo, ali bodo vzeli določen kos opreme s seboj? V glavnem doma, na toplem, ocenijo, da so razmere take, da tega in tega ne bodo potrebovali. Včasih celo takrat, ko stopijo iz avtomobila, ugotovijo, da je sneg južen in ne bodo potrebovali cepina in derez ter jih pustijo v avtu. Dejstvo, da se razmere spreminjajo z vsakim višinskim metrom, jim ni tako pomembno.

Ob zaključku lahko ugotovimo, da je le okoli 20% obiskovalcev gora fizično pripravljenih in primerno opremljenih za gibanje v gorah. Vsi ostali so bili med anketo seznanjeni s tem, kam se podajajo in kakšno opremo bi potrebovali. 0% oz. nihče ni upošteval tega: vsi so nadaljevali pot, večinoma z besedami - hvala, ampak saj bomo šli le do tam, kjer je še varno. Vendar to na žalost ugotovijo šele takrat, ko je že nevarno in včasih tudi prepozno.

Kaj narediti, da bi se razmere izboljšale?
Na eni strani je vsekakor izobraževanje: tečaji in opozarjanja. Le redka so PD, ki organizirajo kakšen tečaj. Res, da se da na izletih kaj naučiti, vendar ti niso ravno najbolj primerni za to - obremenjeni z vrhom, utrujeni, sigurno nismo najbolj dovzetni za učenje.
Po drugi strani pa lahko po najbolj optimističnem scenariju pričakujemo, da bo to izobraževanje zajelo le okoli 20% vseh obiskovalcev. Ostali, torej velika večina, pa lepo po starem.
In pota razmišljanja? Morda prepustiti stvar zavarovalnicam po zgledu iz tujine, ki bodo reševale situacijo v stilu: zlomil si si nogo - na glavi nisi imel čelade - plačaj reševanje. Ali pa to, kar so letos storili v Italiji. Kar hitro se je tudi pri nas razvedelo, da če greš na turno smuko v Italijo, moraš imeti s seboj plazovno žolno - drugače plačaš kazen.
Torej - dela in razmišljanj več kot dovolj.

Povzetek pripravil: Jani Bele
Načelnik Podkomisije za informiranje in analitiko
Janez Kosec
Ljubljana, 21.5.2005