Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Reševanje v gorah s helikopterjem - kako ravnati
14.07.2013

Poobjavljamo zanimiv članek o reševanju v gorah s helikopterjem in kako ravnati, da ne bomo ovirali reševanja in ogrožali varnosti helikopterja, posadke in reševalcev.
Članek je bil (z minimalnimi razlikami od objavljenega teksta) objavljen v Planinskem vestniku (2006/11).
Vabljeni k vedno znova aktualnemu branju!

 
 
   
Cilj gorskih reševalcev, ne glede na njihovo specialnost (reševalci, zdravniki, policisti, posadka helikopterja in drugi), je čim hitrejši prihod do vseh, ki v gorah in na drugih težko dostopnih krajih potrebujejo pomoč, kakovostna oskrba in hiter, obziren ter varen transport v dolino, po potrebi tudi v ustrezno zdravstveno ustanovo. Vse to je najlaže uresničljivo prav ob pomoči helikopterja, ki nam omogoča, da z vso potrebno opremo hitro pridemo do ponesrečenca ali bolnika tudi na najtežje dostopnih terenih, če le vremenske in druge razmere to dopuščajo.

Helikopter je naprava, ki je pred desetletji povzročila eno največjih revolucij pri reševanju v gorah. Izjemen dosežek tehnike nam omogoča, da kar najhitreje pomagamo ljudem v stiski, včasih celo rešujemo življenja. Leteči "rešilec" torej lahko močno olajša in pospeši delo gorskih reševalcev, vendar ima tudi svoje omejitve in posebnosti, ki jih morajo upoštevati predvsem reševalci, pa tudi naključno navzoči gorniki.

Pri gorskem reševanju s helikopterjem je poenostavljeno povedano značilno, da praviloma vse poteka zelo hitro, da je napeto in razburljivo, da močno piha in ropota ter da je že majhna napaka sodelujočih lahko usodna.

Iskanje kraja nesreče

Reševalci zaradi različnih razlogov pogosto dobimo premalo natančne podatke o kraju nesreče. Kdor še ni letel s helikopterjem v gorah, si težko predstavlja, da je včasih iz zraka zaradi razsežnosti in razgibanosti terena težko ugotoviti, kje točno je ponesrečenec ali bolnik, še posebno če je v bližini več gornikov ali če je oblečen v oblačila, ki se ne ločijo od okolice. V tem pogledu so najbolj priporočljiva oblačila živih barv. Sporočilo, da se je na primer na poti čez Prag proti Kredarici zgodila nesreča, vendar brez natančnejše opredelitve, kje, lahko posadko helikopterja prisili k nepotrebno dolgotrajnemu iskanju in zamudi pri prihodu reševalcev do ponesrečenca. Pomeni tudi dodatne stroške, še posebno težko je pri iskalnih akcijah, ko dobimo le zelo približne podatke, kje bi lahko bil pogrešani.

Navodila

 
  (vir: Parks Canada Mountain Safety Program
   
Če opazite, da helikopter počasi leti sem in tja ob pobočju ali počasi sledi na primer planinski poti, zelo verjetno išče kraj nesreče. Če se vam pri tem helikopter dovolj približa (približno do sto metrov), lahko pomagate na preprost način. Če zanesljivo veste, kje so tisti, ki potrebujejo pomoč, je zelo dobrodošlo, da z rokami (in po možnosti še s pohodnimi palicami ali kakim drugim podolgovatim predmetom) kažete v smer nesreče.
Če pomoč potrebujete sami ali kdo v vaši neposredni bližini, se obrnite proti helikopterju in dvignite obe roki, iztegnjeni in nekoliko razmaknjeni; to je mednarodno znamenje za "YES" in pomeni: "Da, potrebujemo pomoč." Če ne, z znamenjem "NE", to je z eno roko iztegnjeno poševno navzgor in drugo poševno navzdol, sporočite posadki, da ne potrebujete pomoči oz. vam ni znano, da bi kdo v bližnji okolici potreboval pomoč. To še posebno velja, kadar počivate oziroma mirujete. Navdušeno mahanje in pozdravljanje helikopterja je sicer zelo prijazno, kadar pa iščemo ponesrečenca, nas žal lahko zavede (primer: Reševalci v helikopterju zaradi mahanja izgubljali čas, op. ur.).

Obveščanje o nesreči

Kako hitro in natančno obvestiti o nesreči oziroma sprožiti gorsko reševalno intervencijo, ni predmet tega članka.

Čeprav pokritost s signalom prenosne telefonije v gorah ni popolna, naj bo mobilnik z napolnjeno in, še bolje, z dodatno rezervno baterijo sestavni del planinske opreme. V bateriji moramo do konca ture ohraniti dovolj energije. V mrzlem vremenu nosimo mobilnik v notranjem žepu oblačil, da ga ogrevamo s telesno toploto. Baterije večine sodobnih telefonov so namreč precej občutljive na mraz.

Ne nosite mobilnika v nahrbtniku! Če zgodi nesreča in ni signala, se premaknite na drugo lokacijo; včasih zadostuje že nekaj korakov, premik okoli skalnega roba ali grebena, prehod z dna grape na rob in podobno.

Ko kdo potrebuje pomoč, je treba poklicati 112 in uslužbencu v Centru za obveščanje sporočiti te podatke: kaj se je zgodilo, kje (čim bolj točna lokacija!), koliko je poškodovanih in kako ste jim že pomagali, svoje osebne podatke in telefonsko številko, koga ste že obvestili.
Možno je, da vas bo takoj spravil v konferenčno zvezo z reševalci in (ali) zdravnikom. Pomembno je, da je po koncu klica na pomoč (112) telefon, s katerim ste klicali, prost oziroma pripravljen na sprejem. Zelo verjetno vas bodo reševalci ali zdravnik kmalu poklicali nazaj za dodatne informacije. Tako policijski, kot vojaški helikopterji, ki se uporabljajo pri gorskem reševanju, so opremljeni s prenosnimi telefoni in lahko se zgodi, da vas bodo poklicali kar iz helikopterja. Zdravnik bo morda potreboval dodatne informacije o stanju ponesrečenca ali pa vam bo dal navodila, kako ravnati do prihoda reševalnega moštva, posadka bo morda potrebovala več informacij o lokaciji ali pa vam bo dala še kakšna druga navodila.
Žal se je že velikokrat zgodilo, da je nekdo poklical na pomoč in sporočil osnovne podatke, potem pa je bila zveza pretrgana oziroma se ni več dalo vzpostaviti stika z njim, ker se mu je baterija izpraznila ali pa se je po mobilniku pogovarjal s kom drugim.

Ravnanje na kraju nesreče

 
 
   
Če ste naleteli na ponesrečenca ali bolnika, ki so mu že zagotovili prvo pomoč ter ga pripravili za prihod reševalcev, je bolje, da se umaknete, še posebno, če bo na pomoč prišel helikopter. Gneča na kraju nesreče otežuje delo reševalcem, lahko pa tudi pomeni grožnjo tako zanje, kot za preostale navzoče na tleh in v zraku.

Če pa ste sopotnik ali naključno navzoči, ponesrečenca ne puščajte samega. Po prvi pomoči v skladu z vašim znanjem in opremo ga zavarujte pred nadaljnjimi poškodbami, morebitnim padajočim kamenjem, mrazom ali vročino in pred zdrsom v globino. Prva pomoč in druga oskrba seveda nista predmet tega članka. Če bo reševanje opravljeno s helikopterjem - to je zelo verjetno, razen v temi in izredno slabih vremenskih razmerah - morate zaradi svoje varnosti in zaradi učinkovitosti reševanja upoštevati tale dejstva:

Pred prihodom helikopterja je naloga navzočih, da v bližini ponesrečenca oziroma pričakovanega pristanka helikopterja odstranijo vse predmete, ki bi jih piš rotorja lahko dvignil v zrak (oblačila, nahrbtniki ...). Eden ali dva izmed navzočih naj čepita pri ponesrečencu, preostali naj se umaknejo na varno. Najbolje se je za več deset metrov umakniti od kraja, nad katerim pričakujemo lebdeči helikopter. Pri tem je treba upoštevati, da lahko piš rotorja dvigne veliko prahu, droben pesek, nesprijeti sneg in podobno.

Med reševanjem s helikopterjem so za ponesrečenca in navzoče spremljevalce najpomembnejše nevarnosti piš rotorja, padajoče kamenje in vrteči se deli helikopterja (glavni in repni rotor).

Piš rotorja je zelo močan. Pri približevanju helikopterja hitrost vetra ne naraste postopoma, ampak po navadi piš rotorja doseže tla kot nenaden močan sunek - hitrost vetra v neposredni bližini helikopterja lahko krepko preseže 80 km/h, piš pa lahko seže več deset metrov pod lebdeči helikopter. Lahko odpihne ne le kakšen kos oblačil, pač pa tudi nahrbtnik, palice in druge kose nepritrjene opreme in - to je še nevarneje - lahko podre ali pahne v globino nepripravljenega stoječega človeka.

Na strmejših pobočjih oz. v stenah se lahko zgodi, da bo helikopter sprožil padec kamna, pozimi tudi snežni plaz, zato se je treba umakniti iz vpadnice lebdečega helikopterja na varno mesto ali si vsaj natakniti čelado, če je nimate, pa se zaščitite z nahrbtnikom. Enako velja za ponesrečenca; treba ga je zavarovati pred morebitnim padajočim kamenjem. Če ste npr. navezani v steni ali pripeti na jeklenico zavarovane poti, si poskusite najti zavetje pod kakim previsom. Pozimi je potrebno izklopiti plazovne žolne, seveda na pred plazom varnim mestom in takoj obmirovati. Odhod z mesta je dovoljen, ko se helikopter umakne s kraja iskanja oz. reševanja.

Reševalci se praviloma izkrcajo iz helikopterja v neposredni bližini ponesrečenca - s spustom po jeklenici ali z direktnim izstopom iz lebdečega helikopterja. V zelo strmem terenu, na primer v steni, se reševalec ali zdravnik ali oba skupaj po jeklenici spustita točno na mesto nesreče. Če helikopter med izkrcavanjem reševalcev lebdi ob pobočju, je lahko rotor na strani, kjer se teren dviguje, zelo blizu tal! Zato se pri delujočem helikopterju nikoli ne smemo gibati po strmini navzgor. Vrteči se glavni ali repni rotor z lahkoto presekata človeka. Gibanje v bližnji okolici delujočega helikopterja je zelo nevarno, saj njegovih vrtečih se delov zaradi velike hitrosti vrtenja navadno sploh ne vidimo. Če je nujno potrebno, se v območju delujočega helikopterja gibljimo samo pred njegovo sprednjo polovico, da nas posadka lahko vidi. To velja tudi za reševalce. Najbolje pa je občepeti, se oprijeti skal, ruševja ali česa podobnega in počakati, da helikopter odleti.

 
 
   
Praviloma je najzahtevnejša in najnevarnejša oblika reševanja s helikopterjem stensko reševanje. Posadka helikopterja, ki bo opazila navezo pod krajem nesreče, bo morda morala, če bo teren očitno krušljiv in strm, uporabiti drugačen pristop, da je ne bi ogrozila s padajočim kamenjem. To seveda pomeni daljši čas reševanja. Za posadko je zelo neugodno tudi, če opazi ljudi nad krajem nesreče v strmem pobočju ali steni. Grozi namreč nevarnost, da se bo prožilo kamenje, če je v bližini obljudena planinska pot, pa se neredko zgodi, da se tam hitro naberejo radovedneži, ki stegujejo vratove in roke s fotoaparati, s tem pa po nepotrebnem ogrožajo svojo varnost in napenjajo živce posadki v helikopterju. Torej je kakršno koli plezanje, vzpenjanje ali sestopanje nad in pod krajem nesreče med reševalno akcijo, še posebno če sodeluje helikopter, zaradi varnosti nesprejemljivo. Če se znajdete v bližini kraja reševanja, je najbolje, da si najdete zavetje, če pa je teren strm, se zavarujte oziroma pritrdite tudi svojo opremo, obmirujte ter počakajte, dokler se helikopter ne oddalji! Za plezalce velja, da morajo dobro napeti in pritrditi vrvi, da te med sunki piša rotorja ne bi plapolale. Če zaidejo v krožnico rotorja, je to lahko usodno ali pa vsaj zelo drago. Pred leti je med reševanjem vrv prišla v stik s krakom glavnega rotorja. S prostim očesom komaj vidna poškodba je pomenila nujno zamenjavo kraka, ki stane od 60.000 do 90.000 dolarjev, odvisno od tipa helikopterja.

Šele ko ste se zavarovali in ste prepričani, da ne boste ovirali reševalcev, lahko razmišljate o fotografiranju, ki je ob pogosto atraktivnih prizorih helikopterskega reševanja precej priljubljeno. Upoštevajte tudi, da helikopter po navadi najprej spusti reševalce k ponesrečencu in se za nekaj časa umakne, nato pa spet približa in vkrca oz. z vitlom dvigne ponesrečenca in reševalce v helikopter.

V strmih stenah se lahko rotor helikopterja med reševanjem približa skalovju na dva metra, včasih tudi manj, in takrat je vsaka motnja lahko usodna. To so za posadko zelo napeti trenutki, ne otežujte jih z nepremišljenim ravnanjem!

Primer reševanja s helikopterjem pred leti v severni steni Rjavine (glej sliko: Pogled iz helikopterja v S steno Rjavine. Spodaj visi ponesrečeni, nad njim napredujoča naveza - dodal ur.) je nazorno pokazal, česa plezalci med reševanjem v steni ne bi smeli početi. Ko smo se s helikopterjem zelo približali steni in hoteli začeti reševati, smo opazili, da sosednja naveza nadaljuje plezanje točno nad ponesrečencem. Nič je ni motilo približevanje helikopterja, plezalca nista razumela znamenj operaterja na vitlu. Manever reševanja smo morali prekiniti, na srečo pa nam je kmalu uspelo vzpostaviti stik z njima po prenosnem telefonu in jim sporočiti, naj takoj prenehata plezati in se zavarujeta. Šele ko je vodilna v navezi obmirovala, smo lahko nadaljevali zahtevni manever približevanja steni, spusta in dviga ponesrečenca.

Podoben primer je bil tudi ob iskanju pogrešanega v Kotliškem grabnu (opis ture v Žmavčarjih - posnetek smučanja ob plazu najdete tule; odziv na spletni strani Gore-ljudje.net, op. ur.). Turni smučarji so se v trenutku iskanja nemoteno vzpenjali po za snežne plazove zelo nevarnem območju in tako ovirali let in iskanje s pomočjo helikopterja, ki je bil zaradi tega delno paraliziran, ni namreč mogel izvajati začrtanega leta, istočasno je morala posadka paziti, da ne bi ogrozila življenj vzpenjajočih ali sprožila snežni plaz, ki bi bil lahko za turne smučarje usoden.

Tudi padajoče kamenje je za helikopter lahko hitro usodno. Ni treba, da ga zadene skala - za katastrofo je povsem dovolj, da npr. manjši kamen zadene repni rotor ali izpostavljene vrteče se dele sistema komand. Konice krakov rotorjev se vrtijo z obodno hitrostjo približno 700 km/h; udarec kamna seveda lahko odtrga kos lopatice ter s tem povzroči močne vibracije, ki lahko v nekaj sekundah povzročijo razpad celotnega repnega rotorja ali v primeru večje poškodbe lopatic glavnega rotorja iztrganje vpetja glavnega reduktorja.

Možnosti v okviru poškodb helikopterja zaradi padajočega kamenja, plapolajočih vrvi in drugih nepričakovanih ovir torej segajo od velikih stroškov in popravil, ki helikopter lahko za dolgo izločijo iz reševanja, do katastrofe, ki poleg izgube dragocenega helikopterja zahteva še veliko dragocenejša človeška življenja.

KRATEK POVZETEK NAVODIL

Če se v gorah znajdete v neposredni bližini pristajajočega ali lebdečega helikopterja, je najbolje počepniti, se usesti oziroma poskrbeti za to, da ste čim bolj stabilni, da vas piš helikopterja ne podre po tleh ali celo pahne v globino. Poskrbite za predmete, ki jih piš lahko odnese (nahrbtniki, oblačila, palice, smuči ...) Približevanje helikopterju, še posebno njegovim vrtečim se delom, je lahko smrtno nevarno. Ne počnite ničesar brez navodil reševalcev, ne premikajte se, dokler ne pridejo do vas ali dokler helikopter ne odleti in se oddalji.

Iztok Tomazin, Miha Avbelj, Igor Zlodej
Vir: Gore-ljudje.net

V branje vam toplo priporočamo tudi (v pdf):
OSNOVNI VARNOSTNI POSTOPKI PRI DELU S HELIKOPTERJEM
Skripta pri uspozabljanju za uporabo zrakoplovov za potrebe zaščite, reševanja in pomoči "MODUL A"
ter
Analiza lavinskih nesreč na območju Kamniških Alp za leto 2013 (pdf, 2,3 MB), kjer se reševalci "dotaknejo" tudi zgoraj omenjenega smučanja v Žmavčarjih.

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.