Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Kraljestvo ljudske dediščine (predavanje Dušice Kunaver)
13.04.2013

članek bo objavljen v aprilski številki Odseva, časopisa občine Trzin.

Vreme je krivo za vse! Ne ozira se na visoke jubileje in odlične predavatelje. Torej, snežilo je kot za stavo, pa vendar se nas je na materinski dan v dvorani Marjance Ručigaj zbralo kakih ducat, ki smo kljubovali naravi in drugim "višjim silam". V vzdušju prasketajočega kamina, zavite v pravljično odejo, ki so nam jo stkala bajeslovna bitja, nas je predavateljica Dušica Kunaver popeljala v davnino: pa ne v tisto šolsko zgodovino, marveč v kroniko ljudskega izročila, ki žal, kot ugotavlja skrbna zbirateljica in zakladničarka sporočil iz slovenske preteklosti, izginja tudi iz šolskih programov in učbenikov. In tej ljudski modrosti smo se v nadvse prijetnem, domačem vzdušju dali podučiti, da skriva marsikatero resnico, "krasne moralne norme" (nagrajen si za dobra dela, pohlep je kaznovan), ki bi jih tako zelo potrebovali tudi dandanes.

 
 
   
Predavanje nas je uvedlo v prvo od številnih prireditev in druženj, ki jih trzinski planinci pripravljajo ob 30-letnici društvenega delovanja PD Onger Trzin. Poti pa niso pričeli visoko na vršacih, temveč so gore in ljudi želeli najprej predstaviti v njihovi prvinskosti na malce drugačen način. Enkratna "romantična etnologinja", kakor Kunaverjevo nekateri radi poimenujejo (je pa Dušica še veliko več), nam je na poti do Zlatorogovega kraljestva natresla nešteto primerov iz našega izročila, "praspomine", da smo kot začarani še po koncu predavanja skupaj obsedeli in paberkovali.

Težko bi takole na kratko strnili vse, saj je iz nje kar vrelo. Mnogokrat v prepletu poganskega in krščanskega, iz skupnega indoevropskega izročila in verovanj, so se v naših pripovedkah znašli velikani (prišleki so jih imenovali ajdi), zmaji (tudi Zlatorogov zaklad pod Bogatinom naj bi bil v zmajevem varstvu), pa povodni možje, vile (v nasprotju z Disneyjevimi, ki so brez kulturnega ozadja), škrati, divji možje, kruh, ajda … Ja, prav ajdovo zrno je naše staroselce pripeljalo v te kraje (Ajdovščina, Ajdna, Ajdovska deklica). In ko se vsa Evropa boji gora – tam so vendar uroki, čarovnice – se porodi najdragocenejša gorska pripoved evropske zgodovine, zgodba o divjem kozlu (slovenska sveta žival), zgodba o Zlatorogu. Konec 19. stoletja je doživela 50 izdaj (opere, operete, drame, prevode …), "Evropa je dobesedno ponorela".

 
 
   
Zgodbo in njen nauk poznamo vsi, sledovi Zlatorogovega besnega divjanja so še danes vidni v razritih trentarskih gorah, kjer pozornemu očesu vendarle ne uidejo ostanki krasot njegovega kraljestva. Neizmerna ljubezen predavateljice do ljudskega je odprla nova obzorja tudi manj podučenim. Prav gotovo je bilo eno od sporočil tudi to, da moramo znati razbrati bistvo zgodb sami.

Resnice smo na koncu iskali tudi v ljudskih pesmih, ki smo jih družno (in ubrano) zapeli iz pesmarice "Pesmi pod lipo domačo", ki jo je predavateljica potegnila iz svoje "malhe presenečenj". Ali ste kdaj ob prepevanju pomislili, kako so naše ljudske pesmi usklajene z naravo? Ne? Pa je tako na dlani – le Dušico Kunaver bi morali poslušati, pa bi se spomnili: seveda, na Gorenjskem so bolj poskočne (Židana marela) kot se gre po hribu gor in dol, na Štajerskem se pojejo tako na široko kakršne so ravnine ter reki Drava in Mura (Pojdem na Štajersko), v Beli Krajini pa so valovite kot Kolpa (Lepa Anka kolo vodi) …

 
 
   
Pa da ne bomo ostali samo pri izročilu, ki za nekatere nima marketinške vrednosti, nas je predavateljica opozorila tudi na to, kaj naš turizem zamuja. Kaj vse so Angleži osvojili le z Arturjem in Robinom Hoodom. Pa mi? "Kdo še ima Petra Klepca, kralja Matjaža in druge pripovedi, v katerih je toliko narodne samozavesti!" Kaj drugega je turizem, kot združitev naravnih lepot in kulturne dediščine?

Domov smo odšli še bolj zaverovani v svoje sposobnosti, moči in znanja ter ponosni na svoje korenine in trdno prepričani, da je naša dediščina naložba za prihodnost naroda. Deviza, ki je ne gre tako zlahka zapraviti! Medgeneracijsko vezivo, zgodovinski spomin naroda, ki nas opredeljuje v času in prostoru. Brez ljudskega izročila, zlatorogov in toplarjev, samozavestnih lepih Ank in Ribničanov Urbanov, pod Peco spečih krajev Matjažev in neustrašnih Petrov Klepcev, pa ajdovskih deklic ne bi bilo klenosti robinhoodskega naroda, ki se je v butični nakladi postavil ob bok velikim nacijam z morda veliko skromnejšo kulturno in naravno dediščino, ki pa so jo znali bolje unovčiti in "prodati".

In ne pozabite, kar je dejal že veliki Einstein: "če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice. če želite, da bi bili vaši otroci izjemno bistri, jim pripovedujte še več pravljic." Pa naj bodo tudi iz domačega ljudskega izročila!

Zato naj zaključim z uvodom v Slovenske bajke in pripovedke, ki jih je v samozaložbi zbrala Dušica Kunaver (1999):
"Tako čudovito lepa dežela, kot je naša, je lahko nastala le v bajki. Naše gore ne bi bile tako velike, če jih ne bi gradili velikani, naša jezera ne bi bila tako lepa, če jih ne bi oblikovale lepe gorske vile, tolmuni naših rek ne bi bili tako globoki, če v njih ne bi imeli povodni možje svojih kristalnih palač, in narod, ki biva na naši zemlji, ne bi bil tak, kakršen je, če dolga stoletja ne bi veroval v vsa ta in stotera druga bajna bitja, dobra in zla. Ta so mu pomagala z nasveti, ga učila življenjskih vrednot, ga ščitila in vzbujala strah, ga učila gostoljubnosti, svarila pred požrešnostjo, ošabnostjo, mu vlivala tolažbo in mu ohranjala vero v pravičnost.
Kako so nastale naše gore, jezera, reke? Kako je naš kraj dobil ime? - se je spraševal naš ded.
Te stare pripovedi so se ohranile vse do danes. Dolga stoletja so prehajale iz rod v rod, iz ust do ust, ohranjale v sebi ljudsko dušo in ostale dragocen dokument narodove misli, modrosti naših prednikov in razlaga pravil življenja v davnih dneh. Ljudstvo si je v pripovedih vestno beležilo dogodke svoje zgodovine, svoja opažanja in verovanja vse od tedaj, ko je ajdovo zrno pripeljalo naše prednike v deželo, kjer je pod toplim soncem v treh dneh ozelenelo."

Nataša Pavšek

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.