Spomin na bohinjske planine (10. 10. 2010)
07.11.2010

Ob takih turebnih, oblačnih dneh kot je današnji, se prileže očesu gledati tudi kaj lepšega ...
-------------------------------------------

Na dan, ko smo v prvem poskusu volili naše presvetle svetnike in svetnice je bil Miro razočaran, ko so mu iz službe sporočili, da jih volitve na našem koncu ne zanimajo, a uteho je hitro našel, saj je ocenil, da je še čas, da končno spet obišče bohinjske planine.
Dekle na koncu Stare Fužine, ki je pobiralo "mitnino" za vožnjo proti parkirišču pred planino Blato pa mu je povedala, da je gor že ogromno obiskovalcev in da bo moral avto pustiti že pred odcepom za Vogar.
Res je bilo ob cesti veliko jeklenih konjičkov, ampak barve gozda so odvračale misli od pločevine.

Za ogrevanje se je Miro najprej sprehodil po planini Blato, nato pa je pohitel na planino Krstenico. Dan je bil res božanski in čudoviti prizori so kar sami vabili k fotografiranju. Miro se je potikal okrog planine in pri tem naletel na vrlega Bohinjca s psom, ki je rekel, da je od tam do planine Laz le uro in pol hoje. Res sta se zapodila v hrib in malo pred vrhom Ogradov je Miro skoraj spustil dušo. Bohinjcu ni mogel več slediti v takem tempu, vse širši razgledi pa so tudi kar vabili k pritiskanju na sprožilec aparata. Spust proti planini Laz ni bil več naporen in vse skupaj se je sprevrglo v čudovito pohajkovanje.
Planina Laz je ena največjih in najbolje ohranjenih zgornje bohinjskih planin in pravi raj za fotografe. Kar težko je bilo spet v dolino.
Da bi turo zašpilil, kot se šika, je Miro sestopil mimo Krstenice, pri avtu pa je izvedel, da so Štebetovi dobili novega člana družine. Njegov nečak Luka je postal očka. To je bil res dan, ki ga Miro ne bo pozabil kar tako hitro.