Planinsko društvo Onger Trzin

Odločitev o cilju je padla že lani, na Aljaževo željo, uresničila pa sva jo torej letošnje poletje. Trasa pot po načelu velika (zgornja) in mala (spodnja) klobasa oziroma čim manj po isti poti. S parkirišča pod Suhadolnikom po strmi poti prek Taške, do opuščene Suhadolnikove (?) planine, kjer se levo odcepi mestoma izjemno izpostavljena pot proti Dolcem prek Grdega grabna (ta si res zasluži to ime...). Lepše in bolj prijazno postane šele na grbinastih travnikih Spodnjih Dolcev, kjer sledimo še enemu levemu odcepu proti bivaku pod Kočno. Mimo njega po zadnjih travah in višje zgoraj čez zoprrrrrrrrrno melišče vstopimo v vršni del, kjer pridejo prav predvsem roke (veliko rdečega - joj, če te dobi tu nevihta...). Tik pod vrhom še nekaj jeklenic, a nič posebnega in v dobrih 4 urah sva gor.

S prostornega vrha Kokrske Kočne (2520 m) je kaj za videti, predvsem pa več ljudi na bližnji jezerski sosedi in gnečo na malo bolj oddaljenem Grintovcu. Med malico obvezna "črna družba" in potem 20-minutno prečenje na visokem nivoju na že omenjeno 20 metrov višjo, a le za nekaj riti prostorno sosedo. Točno opoldne pa hitro dol, ker "kugla" neusmiljeno seka, tudi čez znameniti preduh (lahko se mu izognemo s šodranjem...), kjer prehod ni od muh, saj morata skozenj človek in nahrbtnik posebej. Kjer se pridruži Kremžarjeva pot z jezerske strani se odpre lep pogled na Ravni nad češko kočo (imajo novo macesnovo streho!), vendar že kmalu zapustiva greben in jo mahneva kar po grapi prek nekaj skokov na melišče nad Zgornjimi Dolci, kjer sva spet na markirani poti. Sledi nekaj poskočnih meliščnih drncev in že sva v zelenem delu Dolcev, in megli, natančneje oblaku. Ta nama v nadaljevanju preprečuje, da bi natančno videla, kako izpostavljena so travnata pobočja, ki jih preči pot iz Dolcev na Ovnov čer, kjer se pridruži "AC" z Grintovca. Še smuk in že sva za z ričetom obloženo mizo pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu (z Jezerske Kočne 2,5 uri). Dol grede jo že pod oblaki in za opuščeno planino mahneva po stari poti okrog Taške, kjer se še enkrat potrdi staro pravilo - gor po težkem, dol po lažjem! Mimogrede "najdeva" tudi dokaze za izvor imena Suhadolnikove kmetije, saj ni nikjer ne duha ne sluha o vodi. Pa kaj bi to, saj sva v slabi uri in pol spet nazaj pri jeklenem konjičku. In potem skoraj do Kokre, kjer je v bližnji grapi prva voda ... Kljub popoldanski megli in oblakom sonca skoraj preveč, a kaj lahko pričakujemo drugega, saj smo ves čas na prisojni strani gore.

Tekst in foto: Miha Pavšek

Lestev prek Taške