Kratko poročilo z javne tribune (21.6.2006)
24.06.2006

Javno tribuno »Odnos družbe do okolja«, ki je potekala v dvorani KUD Trzin je organizirala Civilna iniciativa, ki nasprotuje gradnji trzinskega pokopališča na lokaciji Pajkov hribček. Na njeno vabilo se je odzvalo več vidnih predstavnikov nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za ohranitev prvobitne narave v »raju pod Triglavom« ter nekaj deset prebivalcev druge najmanjše občine v Sloveniji.

	Miran Šinigoj, Jože Nemec, Karel Lipič, Marjeta Keršič Svetel, Hrvoje Teo Oršanič in Andreja Smolnikar Prah

Javno tribuno je odprla Andreja Smolnikar Prah, nato pa je v imenu Civilne iniciative pozdravil prisotne še Miran Šinigoj.

Sledili sta predavanji Najprej smo poslušali predavanje predsednika Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije mag. Hrvoja T. Oršaniča, univ. dipl. inž. gozdarstva (Zavod za gozdove RS OE Krško), ki je osvetlil zgodovinski pregled razvoja človekovega odnosa do narave. V svojem predavanju je povedal marsikaj, kar bi morala slišati tudi ušesa, ki niso bila v dvorani. Npr. dejstvo, da so naravni viri omejeni, da je družba hudo zmanipulirana z reklamami, v katerih nas trgovina prepričuje, kaj vse moramo imeti (čeprav tega ne rabimo!), … da industrija ne bo rešila nakopičenih problemov, da se je pametno držati načela „Raje ne, kot da bi nam bilo kasneje žal“, … - naj povzamem: Problem ohranjanja narave je problem človeka in ne problem narave!

	Marjeta Keršič Svetel; vedno polna svežih idej in iskrivih misli – prav lahko jo je poslušati – pa čeprav govori celo uro ...

Nadaljevala je Marjeta Keršič Svetel, prof. zgodovine in dipl. etnologinja, podpredsednica Zveze društev za varstvo okolja Slovenije in med drugim tudi predsednica Mountain Wilderness Slovenije.

Govorila je o pomenu naravnih območij v urbanem okolju – in kaj vse je lahko povedala tistim, ki so jo le želeli poslušati! Predvsem to, da smo v Trzinu lahko srečni, da imamo še nek košček kolikor toliko ohranjene narave. Ta nam je bila podarjena od naših dedov – in ni prav, da jo ne bomo izročili take kot je tudi našim vnukom.

V predavanju je poudarila več pozitivnih primerov iz celega sveta (žal nekateri tega širokega pogleda očitno niso najbolje razumeli!), od Centralnega parka v New Yorku, katerega so v načrte „zarisali“ že leta 1858 preko parka Cibolo v bližini San Antonia do, lahko bi rekli, absurdnih primerov (Nizozemska – gojenje plevela).

	Škoda, ker dvorana ni bila zasedena ... a medtem sta se odvijala vsaj še dva sestanka – pa nogomet je bil po TV ...

Sledili sta še kratka prispevka, ki sta jih povedala predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije Karel Lipič, univ. dipl. inž. gozdarstva in Jože Nemec, univ. dipl. inž. arhitekture (Društvo za varstvo narave Domžale, Kamnik).

Sledila je, na trenutke, kar burna razprava. V njej so sodelovali tako gostje kot nekateri krajani Trzina (tako tisti, ki jih skrbi za „naš“ gozd kot lastniki, kateri so v resnici lastniki „našega“ gozda). Župan je v nekem trenutku hotel srečanje celo zapustiti – a so ga tehtne besede Mirana Šinigoja prepričale, da je ostal do konca.

	Nekateri so zaradi svoje večdesetletne vpetosti v Trzin povedali še več ...

Splošna ugotovitev je, da se lahko načrte pozidave spremeni; saj se je sedaj pokazal drugačen interes ljudi. Ni prav, da občina trmasto vztraja pri projektih, ki imajo vse manj podpore med ljudmi.

Druga, tudi pomembna ugotovitev pa je, da bi v prihodnje moralo priti do spoznanja, da tako obiskovalci kot lastniki gozda lahko sodelujejo v prid gozda! Da ne pride do raznih nerazumnih predlogov, ki lahko na koncu pripeljejo do, npr. ograjevanja gozda. Take ideje me vedno kar zmrazijo – in vedno se ob tem spomnim na Aškerčev Mejnik. Pa ne, da bi lastniki zemljišč premikali mejnike – ne, to ne. A vest lahko teži tudi odločitev, da splošno dobrino, kar gozd zagotovo je, zapiramo soljudem. Kdo nam daje to pravico? Je lastnik gozda nad Naravo?

Poglejte še: