Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  Članarina 2018
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Odsek za varstvo narave Natisni stran
 

Bomo ohranili lepe čeveljce?
04.01.2004

Miro Štebe

 

Objavljeno: ODSEV, glasilo občine Trzin, let. X, št. 6 (junij 2003), str. 34

 

 

Pred leti smo se ljubitelji narave zelo razveselili, ko smo v gozdu med industrijsko cono in Mlakami nepričakovano odkrili bogato rastišče zaščitene, v glavnem za gorske predele značilne lepe čeveljce. Gre za res lepe in zanimive cvetke iz rodu orhidej, ki so po težko razumljivi poti zašle v trzinski gozd. Največ zaslug za odkritje rastišča je imela zdaj že pokojna Anka Capuder, nad rastiščem pa smo bili še zlasti navdušeni planinci. Vsako pomlad smo ljubosumno hodili gledat, kako odganjajo poganjki in se spreminjajo v prelepe cvetove. V tistih letih smo našteli po več kot sto posamičnih cvetov. Marsikoga je presenetilo, da je v nižini tako močno rastišče teh ogroženih cvetic. Bili smo tako veseli, da je vsak izdal skrivnost še kakšnemu prijatelju, za katerega je menil, da ga bo novička razveselila in da bo znal varovati ranljive cvetice. Krog tistih, ki vedo za mesto rastišča, se je nezadržno širil, kmalu pa smo ugotovili, da nekateri brezvestneži te cvetice tudi trgajo in jih nosijo domov, nekateri pa so jih celo izkopavali in skušali preseliti v svoje skalnjake in vrtove. Seveda se takšni poskusi večinoma verjetno niso obnesli, saj je sestava tal, njihova kislost in vlažnost v gozdu povsem drugačna kot na vrtovih okrog trzinskih in tudi drugih hiš. Podobno kot ni uspela selitev žerjavčkov (močvirskih tulipanov) iz Trzina v arboretum Volčji Potok, verjetno tudi poskusi preselitve lepih čeveljcev v človeško okolje niso uspeli.

Rastišče v gozdu pa se je vztrajno krčilo. Letos sem večkrat obiskal rastišče in sprva sem naštel 35 cvetov. Bil sem žalosten, saj jih je bilo več kot za polovico manj kot takrat, ko je bilo tam največ cvetja. Po nekaj dneh pa sem šel pogledat, kako so se cvetovi razcveteli. Na svojo grozo sem našel le še 24 cvetov. Tisti cvetovi, ki sem jih par dni prej videl, še niso odcveteli, zato mi je bilo takoj jasno, da je imel pri tem nekdo verjetno prste vmes. V prejšnji številki sem pisal, da na območju naše občine ni več žerjavčkov, ki bi prosto rasli v naravi. Ali bom prihodnje leto zapisal, da tudi lepih čeveljcev ni več? Te rožice so lepe tam, kjer zrastejo, v svojem naravnem okolju. Pohlep in želja po zbiranju lepih stvari, ki je tako izražena pri nekaterih posameznikih, jih samo ogroža. Iz občudovanja in želje po lastništvu jih ljudje uničujejo. Pri tem pa verjetno sploh nimajo slabe vesti.

Verjetno so bili lepi čeveljci takoj, ko smo jih odkrili, zapisani izginotju. V človekovi naravi je očitno nekaj, da uničuje vse naravno. Zakaj tako? Ko sem se žalosten vračal iz gozda, sem se želel potolažiti vsaj s pogledom na cvetoče perunike. Prejšnja leta je bilo mogoče lepe rumene cvetove videti že s ceste, ki pelje skozi gozd. Letos jih ni bilo. Tam, kjer je bilo blizu ceste sorazmerno močno rastišče perunik, zdaj raste le še šašje. So tudi perunike za nekaj ur okrasile kakšno sobo ali pa so jih tudi izkopali? V cvetličarnah je mogoče kupiti čebulice precej bolj razkošno cvetočih umetno vzgojenih perunik ali irisov. V naravi so njihovi cvetovi sicer lepi, vendar so tiste vrste, ki so jih vzgojili vrtnarji, bolj razkošne. »Ljubitelji« cvetja, ki so se odločili, da bodo svoje vrtove poskusili okrasiti s perunikami, imajo za to precej več izbire v trgovinah. Zakaj je treba pustošiti naravo? Zato ker je tam zastonj? Ljudje, ki tako ropajo naše naravno okolje, verjetno sploh ne razmišljajo in ne vedo, da je to, čeprav jim ni treba odšteti niti tolarja, za naše okolje, za našo Zemljo še kako drago.

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.