Planinsko društvo Onger Trzin

Ker nam je bilo lani na taboru v Završnici tako lepo, so nas letos pri izbiri tabornega prostora očitno vodili prav prijetni spomini, tako da tabora tudi letošnje poletje nismo postavili prav daleč stran. Tokrat smo namreč spoznavali lepote in skrivnosti Podljubeljske oz. Šentanske doline, ki jo večina pozna po cesti, ki pelje na prelaz Ljubelj. Če pa si vzamemo čas (in mi smo si ga kar nekaj, saj smo v kampu Tominčev slap taborili celih devet dni, to je od 20. do 28. 7.), lahko ugotovimo, da dolina ponuja mnogo zanimivih planinskih ciljev in naravnih znamenitosti, prav tako pa tudi bogato (žal tragično) zgodovino in kulturno dediščino.

Če se najprej nekoliko pohvalimo, naj povemo, da smo letos na taboru vsi hodili »kot veliki«, saj smo bili tako starejši kot tudi mlajši na štirih izletih. Skupaj smo se tako že drugi taborni dan napotili na »stari« Ljubelj, kjer smo si lahko podrobno ogledali piramidi (postavljeni sta bili v čast cesarju Karlu VI., ki je po obnovi ceste potoval preko Ljubelja na Kranjsko), ki krasita tudi naše taborne majice. Ob sestopu smo se sprehodili tudi mimo nekdanje podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju. Zaprti ujetniki so v nemogočih pogojih gradili današnji predor na Ljubelju. Takoj zatem nas je čakala razgledna poslastica, saj smo se na naši naslednji turi pod vodstvom Miha Pavška sprehodili skozi Bornove tunele do planine Prevala, kjer nas je iz daljave pozdravljal tudi naš očak Triglav. Pot so nato starejši nadaljevali na Begunjščico, mlajši pa so se prek Čisovca (po grebenu v smeri Dobrče) vrnili do tabornega prostora. V naslednjih dneh se je mlajša skupina nato povzpela še na Zelenico in planino Korošico, starejši pa na Košutico in Veliki vrh.

Taborne dni smo seveda popestrili še z dodatnimi aktivnostmi. Tako smo se kar dvakrat podali na sprehod v neznano: prvič smo preizkušali naše orientacijsko znanje, zato smo morali pot poiskati sami, drugič pa je bila pot sicer bolj jasna, so nas pa zato ob njej med drugim čakali petelin, zmaj in čarovnica, ki so preizkušali naše znanje in iznajdljivost. Manjkalo ni niti plezanje, spuščanje po vrvi (tirolska žičnica) in igre brez meja. Letos smo se na taboru prvič podučili o užitnih rastlinah, ki jih najdemo v naravi, opazovali smo žuželke ter se naučili, kako se zakuri taborni ogenj. Poleg tega nas je na taboru obiskala tudi enota reševalnih psov, ki nam je v živo prikazovala iskanje pogrešane osebe.

Za konec naj dodamo, da če sodimo po našem tednu v podljubeljski dolini, le-ta nudi tudi odlično vreme, saj si sami lepšega vremena skoraj ne bi mogli zamisliti.

Tako naj ta zapis velja kot vabilo, da se tudi sami odpravite v Podljubelj in pa seveda tudi, da se pridružite našemu planinskemu društvu na planinskih izletih, zimovanju in poletnem taboru.

Več o planinskem taboru si lahko preberete v tabornem časopisu, ki je že objavljen na spletni strani PD Onger Trzin www.onger.org. Ob tem pa naj se še enkrat zahvalimo vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri izvedbi tabora.

Polona Podbevšek

(objavljeno: Odsev, september 2013)