Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
100. obletnica rojstva prof. Tineta Orla Natisni stran
 

100-letnica rojstva prof. Tineta Orla (slavnostni govor)
17.02.2013

Pisalo se je leto 1913.
čez Veliko lužo je komik Charlie Chaplin začel svoj veliki pohod na filmska platna, v nekem newyorškem časopisu je bila objavljena prva križanka in Henry Ford je v svoji tovarni uvedel tekoči trak, ki je omogočal množično proizvodnjo avtomobilov.
Na drugi strani sveta, v Avstraliji, so začeli z gradnjo nove avstralske prestolnice Canberre.
Vmes, v stari Evropi, pa takrat spet rožlja orožje. Ravnokar sta se končali balkanski vojni, a v zraku je bilo čutiti napetost, da se v Balkanskem kotlu spet kuha nekaj slabega. Zelo slabega.
Slovenci imamo tistega leta vseeno razlog za veselje: V Ljubljani so dijaki Škofijske klasične gimnazije prvič v zgodovini opravljali maturo v slovenskem jeziku.

 
 
   
In tega leta, 9. februarja, so imeli razlog za veselje tudi "Pri Mežnarjevih" v Trzinu, kjer se je očetu Janezu in mami Rozaliji rodil sin, ki je pri krstu dobil ime Valentin. No, pravzaprav so ga kasneje vsi klicali Tine ali Tinček.

Bodoči slovenski publicist, srednješolski ravnatelj, urednik in organizator planinstva je osnovno šolo obiskoval v domačem Trzinu in Mengšu. Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu je končal leta 1931 z odličnim uspehom, pet let kasneje je prav tako z odličnim uspehom diplomiral iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Obe diplomski nalogi, tako maturitetna kot študentska - predgovor k Jurčičevim "Rokovnjačem" in "Ritem pri Prešernu" - sta bili pri priznanih profesorjih prof. Kidriču in prof. Prijatelju ocenjeni - ja, uganili ste - z oceno odlično. Profesorski izpit je opravil leta 1941 z oceno "povsem odlično".

Po II. svetovni vojni, med katero je okusil tudi zapor, je leta 1949 postal ravnatelj celjske gimnazije.

Orlova dijakinja Frančiška Štiglic iz I. Celjske gimnazije, je v pismu PD Onger Trzin leta 1993 zapisala: "... Ne bom poudarjala le njegove priljubljenosti med dijaki in takratnim profesorskim zborom. Opozoriti moram na redko osebnost, ki je bila sposobna voditi Celjsko gimnazijo brez podrejanja političnim pritiskom in ideološki naravna¬nosti nekega časa. Prof. Orel je bil izreden pedagog, ki je povsem neodvisno odločal skladno s pedagoškimi in etičnimi načeli pri reševanju vzgojno-izobraževalnih problemov. Njegovo veličino na tem področju delovanja sem posebej dojela nekaj let kasneje, ko sem na konkret¬nem primeru zaznala podrejenost vodstva vplivnim osebnostim tiste dobe in zadržanost tudi v primeru, ko je šlo za vzgojo bodočih intelektualcev v poštene državljane. ..."

V Celju je prof. Orel pokazal neverjetno energijo in pustil neizbrisen pečat. Najdemo ga povsod. Seveda najprej pri pedagoškem delu, pa na čelu celjskih planincev in to v letih, ko je bilo potrebno postaviti v vojni uničene planinske domove, v gorski reševalni službi, med alpinisti, na delovnih akcijah s celjsko mladino. Najdemo ga med turističnimi delavci, med souredniki Celjskega zbornika in med recenzenti gledaliških del. In še marsikje drugje.

Leta 1963 je odšel v Ljubljano, kjer je deloval na raznih delovnih mestih kot pedagoški svetovalec za slovenski jezik, pa tudi predavatelj. Sam je večkrat poudaril, kako je osebno zadovoljen, ker sodeluje pri oblikovanju višje jezikov¬ne kulture bodočih učiteljev osnovnih šol.

 
 
   
Ampak ena njegovih največjih ljubezni so bile gore. In vse tisto, kar je povezano z njimi. Verjetno je nam Trzincem tako domača panorama Grintovcev, ki jo je lahko opazoval od svojega doma, pustila v mladem Tinetu neizbrisen pečat.

Tako, kot ga je on sam v najstarejši slovenski reviji, ki še vedno izhaja - v Planinskem vestniku.

V reviji, ki izhaja že od leta 1895, je prof. Orel združil ljubezen do gora in pisane besede. Bil je njen četrti urednik in ga je urejal celih 30 let. Kot urednik je bil pri tem svojem delu z vsem srcem. Tone Škarja, znani slovenski alpinist starejše generacije je o tem zapisal: "Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo, 'za narodov blagor', če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno. Vse to, gore, ljudje, ki plezajo nanje, ki pišejo o tem v Planinski vestnik, vestnik sam, bralci, vse to je bilo zanj ena sama ljubezen."

Ob vsem delu s Planinskim vestnikom je še urejal in prevajal gorniško literaturo, pisal je uvode in spremna besedila. Skratka - živel je za pedagoški poklic in gore.

Kako pa se Trzinci spominjamo prof. Orla?
Trzinski planinci smo mu na občnem zboru leta 1984 podelili naziv častnega člana PD Onger Trzin. Ob deseti obletnici društva in ob 80-letnici Orlovega rojstva leta 1993 smo v društveni hišici uredili Spominsko sobo prof. Tineta Orla. Konec leta 2003 je bila po prof. Orlu poimenovana trzinska knjižnica.

O delu prof. Orla bi lahko še dolgo razpredali.
Morda pa je raziskovanje o življenju in delu prof. Orla izziv za kakšnega mladega raziskovalca, za raziskovalne naloge osnovnošolcev? Morda.
Dela na tem področju je še precej in lepo bi bilo, da bi se gradivo zbralo in združilo v zanimivo knjižno delo.
Verjamem, da bi se v svoji skromnosti prof. Orel tej ideji le prizanesljivo nasmehnil.
Ampak - zakaj pa vseeno ne bi poskusili?

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.