Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  Članarina 2018
  Članarina 2020
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Fotogalerije Natisni stran
 

Zimska idila na Menini (16.12.2007) - 2
19.12.2007

Zimski obisk Menine (najvišji vrh na Menini planini je Vivodnik, 1508 m), planote med Zadrečko in Tuhinjsko dolino, je gotovo posebno doživetje. Seveda je priporočljivo izbrati dan z zanesljivim vremenom, saj je v meglo zavita Menina lahko prav trd oreh za orientacijo …

 

Foto: Tomaž Š.

 

Vreme se slabša

 

Dom na Menini planini (1453 m): Gornjegrajska koča je na pobudo Savinjske podružnice SPD tu stala že leta 1898, a je leta 1920 pogorela. Leta 1932 so v planinsko postojanko preuredili pastirsko kočo pod Vivodnikom, ki je pogorela ob božiču 1937. Sedanjo kočo so postavili leta 1955 in jo slovesno odprli 19. julija 1959. (obnovitve: 1970 in 1980)

 

Novozgrajena kapelica nasproti Doma (posvečena 8. 7. 2007) je posvečena sv. Antonu - zavetniku živali.

 

Radioamaterski stolp

 

Sneženje se krepi, megla je čedalje gostejša.

 

Utrinek

 

Za krajšanje časa:

 

Pripovedka o nastanku Drete, Menine in Bibe

Ko še ni bilo reke Drete, Menine planine in jezerca Bibe na Menini, so na Rogatcu živele vile, ki so prihajale v dolino in svetovale kmetom, kdaj naj sejejo in žanjejo. Najrajši pa so obiskovale pastirje, ki so po lokah pasli ovce. Igrale so se z njimi in jim plesale vilinsko kolo.

Nekega dne so se pastirji stepli, ker so vsi hoteli imeti najmlajšo in najlepšo vilo za ženo. Vila pa jim je rekla:

"Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!"

"Nič lažjega ko to!" so odgovorili pastirji.

Takrat je vila stekla po zeleni loki. Pastirji so se pognali za njo. Tekli so in tekli, a ko se je najmlajši in najlepši pastir že toliko približal vili, da bi jo bil skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase, se je ozrla in potočila solzo.

In glej! Kamor je padla solza, tamkaj je nastala Dreta, reka, ki je drla in drla, da so jo pastirji komaj prebredli. Tačas je bila vila daleč pred njimi. Toda pastirji niso obupali. Tekli so za njo in tekli, dokler se ji najmlajši in najlepši pastir toliko približal, da bi jo skoraj že lahko prijel za zlate in v vetru vihrajoče lase. Takrat je z glave izpulila en sam las in ga vrgla na zemljo.

In glej! Kamor je padel vilinji las, tam je zrasla Menina planina. Zdaj so pastirji upehani obstali in spoznali, da vile ni mogoče ujeti.

A najmlajši in najlepši pastir le ni ni obupal. Pogumno se je pognal za bežečo vilo v temne hoste Menine planine, dokler je ni na vrhu ujel. Dvignil jo je v naročje, da bi jo poljubil na lepe oči, ki so bile lepše kakor zvezdice na nebu. Takrat je vila zajokala. Jokala je in jokala, dokler se ni prav vsa stopila v solze, je nastalo jezerce Biba.

Tako se je tudi najmlajši in najpogumnejši pastir praznih rok povrnil k svoji čredi.

Vile z Menine planine pa se še danes v mesečnih nočeh najrajši kopljejo v Bibi.

 

Poglejte še:

Zimska idila na Menini (16.12.2007) - 1

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.