Uvod
  Aktualno
  Članarina 2021
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Članki, zanimivosti Natisni stran
 

Adventure camp v pravem pomenu besede
29.02.2004

Se še spominjate januarja in tekmovanja Mladina in gore? Potem najbrž veste, da smo takrat trzinski žerjavčki (ekipa mladih planincev iz MO PD Onger Trzin) postali državni prvaki, in kot se za zmagovalce spodobi, smo za to prejeli tudi že tradicionalno nagrado: udeležba na mednarodnem planinskem taboru v tujini. Vendar pa vse le ni bilo tako običajno. Ponavadi so se zmagovalne ekipe odpravile v Avstrijo ali Italijo, kjer pa letos ni bilo razpisanih mednarodnih taborov. Zato smo si za svoj cilj izbrali Romunijo.

In tako smo se 13. julija ob pol treh (zjutraj, da ne bo pomote) zbrali na ljubljanski železniški postaji. Nobeden izmed nas ni bil pretirano zaspan, saj je po naših žilah tekla zadostna mera adrenalina. In nato smo šli …

Naš prvi vlak nas je popeljal čez Hrvaško in Madžarsko, mimo Blatnega jezera, vse tja do Budimpešte. Tam smo si lahko pošteno pretegnili noge, nato pa se prepustili peturnemu čakanju na res lepi in veliki železniški postaji. Ko je nato končno pripeljal vlak, pa so se dogodivščine začele. Nismo zgrešili vlaka, če ste to mislili. Nas pa je hotel madžarski sprevodnik malo pred romunsko mejo vreči z vlaka. Razlog je bil, vsaj za nas, dokaj nenavaden. Problem je bil v tem, da smo imeli karto samo za vlak, ne pa za sedeže na vlaku. Ampak mi se nismo dali in smo mu raje plačali 10 eurov in se odpeljali naprej. Pravo nasprotje Madžarom pa so bili Romuni. Kot prvo so govorili angleško, kot drugo pa jim je bilo vseeno, ali imamo rezervirane sedeže ali ne. Mi pa smo se še vedno peljali, in peljali smo se vse do pol dveh zjutraj, ko bi skoraj prespali našo postajo, a se je na srečo Urša zbudila in nas pregnala dol. Veliko lepše bi bilo sicer ostati na vlaku, ampak se na žalost ni dalo. To vam govorim zato, ker smo namreč tisto noč prespali (no, vsaj jaz sem spala) kar lepo na postaji. Na neudobni klopci. Pa smo tudi to preživeli. Sicer je imel »ta velk Simon« zjutraj manjše prebavne motnje in tudi ostali se ravno nismo počutili najbolje, ampak saj smo planinci, a ne?

Okoli enajstih pa je prišla naša rešitev. Organizator tabora, Calin namreč. Le-ta nas je naprej odpeljal na pijačo, nato smo dobili novega voznika Dana in še nekaj romunskih otrok, potem pa se je začela naša pot proti taboru. Vozili smo se v starem kombiju, v katerem je močno zaudarjalo po bencinu (to je povzročilo prebavne motnje Mihu), na poti smo se ustavili ob reki in Romunija nam je postajala vedno bolj všeč.

A nato se je zgodilo nekaj, kar nismo pričakovali. Peljali smo se namreč v kombiju, ko kar naenkrat zaslišimo glasen hrup grrrrrrrr………. Kaj se je zgodilo? Smo kaj povozili, smo zapeljali s ceste, kaj? Nič od tega, samo kolo smo zgubili! No, potem smo ga morali tudi najti, seveda. Nato se je začelo čakanje. Dan nam je namreč že na začetku povedal, da je on zdravnik, ne mehanik. Mi pa smo čakali, čakali približno osem ur, ko smo počasi že začeli razmišljati, kako naj se namestimo, da bomo lahko vsaj malo spali, pa je mimo nas pripeljal avtobus. Kljub temu, da je bil že popolnoma poln, so nekako vanj spravili tudi nas. Nato je sledila še eno uro in pol dolga vožnja in nato smo prispeli. Nad taborom smo bili vsi presenečeni. Pozitivno. Do njega smo prišli po potki, ki je vodila čez manjši most in nato mimo prostora za taborni ogenj do hiške. Le-ta je bila majhna, a je imela vse, kar smo potrebovali. In tisti trenutek je bila to samo spalna vreča in prostor, kjer jo lahko položimo. Vodniki so bili zelo obzirni do nas, in so nas naslednji dan pustili spati do desetih, nato pa so nam postregli z zajtrkom. Potem pa smo morali na liste napisati imena in jih prilepiti na majice. Pravo senzacijo sta povzročila naša Simona s svojima istima imenoma in istima začetnica priimka, zato se ju je že prvi dan prijel vzdevek »Simon with hair« in »Simon without hair«. To, da so imeli oni tri Juane in tri Ijuane, ni motilo nikogar. Popoldan so nas odpeljali na izlet. Peljali so nas naokrog in kar naenkrat smo se znašli pred vhodom v jamo. Pa smo šli vanjo. Na srečo smo imeli v nahrbtniku vsaj kakšno svetilko, drugače bi se po vseh tistih rovih pobili. No, pa tudi plezali smo notri. Kasneje smo se odpravili na plezanje še na zunanjo steno. Bilo je zabavno, a kar naporno, tako da smo zvečer vsi zopet popadali v spalne vreče.

Zjutraj nas je čakalo presenečenje. Romuni, ki so imeli na začetku tabora totalno preveč energije (ravno obratno kot mi), so namreč mislili, da bosta oba Simona veliko lepša, če bosta imela na licih nekaj zobne paste. No, mislim, da se njima že ni zdelo tako. Potem pa smo se počasi mi privadili na Romune, oni so se privadili na nas, in kmalu smo ugotovili, da so prav zabavni in da jih bomo pogrešali, ko bomo odšli. V torek so tudi izoblikovali skupine in nam napisali urnik naših aktivnosti za cel teden. Že prej sem govorila o naših odnosih, no Romuni so se tudi tukaj izkazali, saj so nam napisali dvojezični urnik, tako da smo ga tudi mi razumeli. V naslednjih dveh dneh smo tako eni odšli na kolesarjenje, vožnjo s kanuji, plezanje in na celodnevno turo, ki je vključevala tudi ogled snežne jame. Najbolj je vedno nasrkal »Simon without hair«, saj ga je vedno in povsod ujel dež, tako da se je v tabor vedno vračal čisto premočen.

Poleg vseh stvari pa smo Slovenci bolj kot vse ostalo najraje igrali tarok. Naš cilj je bil, da bomo igro igrali, dokler ne bo eden izmed nas prišel na Mont Everest (8848 m). Kdor pa se vsaj malo spozna na tarok, se gotovo zaveda, da do tja ni najlažje priti, zato je tudi naš najboljši (Miha) končal malo pod Mont Blancom (4807 m). In tako je mineval naš tabor.

V četrtek nismo odšli nikamor, saj je zjutraj deževalo, v petek pa si je lahko vsak izbral, kam bi šel najraje. Slovenci smo se vsi (razen Urše) odločili, da bomo odšli na celodnevni izlet. človek bi za kaj takega pričakoval, da bomo vstali okrog sedme, mogoče osme ure in odšli čim prej, a v Romuniji gre to nekoliko drugače. Dan se je vedno začel okrog devete ure in končal tam od polnoči pa do štirih zjutraj. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Na turo smo se odpravili ob dvanajstih. Na začetku smo naredili kar velik vzpon, nadaljevanje poti pa je spominjalo na sprehod po Pohorju. Vseeno je bilo zelo prijetno. Piko na i pa je izletu na koncu dodal še ogled snežne jame, v kateri smo videli zanimive ledene skulpture. Nato nas je čakal samo še zadnji dan v taboru, ki so ga rezervirali za lov za skritim zakladom. Le-ta je potekal podobno kot pri nas. Razdelili so nas v skupine, ki so nato tekmovale v stvareh, ki naj bi se jih ta teden naučili (kolesarjenje, orientacija, vožnja s kanuji, plezanje, jamarstvo, izdelovati smo morali tudi origame itd.). Kako smo se izkazali Slovenci, naj raje ostane skrivnost. Naj vam še povem, da so na koncu vse štiri ekipe osvojile prvo mesto. Tistega večera je bila tudi podelitev priznanj za udeležbo. Vsak je dobil diplomo, na kateri je bilo napisano njegovo planinsko ime, majico in vprašalnik o taboru. Naj povem le, da se Mihovo romunsko planinsko ime skoraj nič ne razlikuje od našega (Big mouth, Turbo goflja - tisti, ki ga poznate, že veste, zakaj). Kasneje pa je sledila še zabava, saj sta dve dekleti praznovali rojstni dan. Vendar smo bili mi zelo utrujeni, zato smo se že okoli enih odpravili spat (Romuni pa so se zabavali naprej).

Zjutraj je bilo na vrsti pakiranje, nato pa slovo. Bilo je težko, a mi smo se potiho že veselili, da bomo lahko po dolgem času zopet spali na udobni postelji in jedli normalno hrano. Do železniške postaje v Cluju nas je odpeljal Dan v našem ljubem kombiju, zdaj že spet s štirimi kolesi. Tokrat med potjo nismo izgubili nobenega kolesa, nam je pa zato »crknil« kar cel kombi - in smo ga potem morali porivati. Na srečo je bila to zadnja nenavadna stvar na poti nazaj, saj mislim, da naša srca ne bi prenesle še kakšnih večjih zapletov. V Cluju nam je Dan tudi pomagal urediti rezervacije za sedeže, tako da smo se brez skrbi odpeljali proti Sloveniji. Vmes smo sicer še nekajkrat zamenjali vlak (v Alba Iuliji, v Budimpešti in nazadnje v Zagrebu), nato pa smo se po skoraj desetih dnevih vrnili v domačo Slovenijo, v Ljubljano, kjer nas je pričakal dež in seveda naši starši in Emil. In tako se je naš izlet dokončno končal. Lahko vam le rečem, da je bilo res enkratno in nepozabno.

 

Hvala še enkrat Emilu Pevcu, Mladinski komisiji pri Planinski zvezi Slovenije, Zdenki Mihelič in nenazadnje tudi Urši Košir, ki se je »žrtvovala« in je bila naša spremljevalka v Romuniji.

 

Za Trzinske žerjavčke (MO PD Onger Trzin)

Polona Podbevšek

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.