Kako se je gradila kapelica na Košutni
03.11.2005

	Kapelica na Košutni, foto: Vid Pogachnik (Summitpost.org)

Košutna je 1974 m visok vrh v bližini bolj znane Mokrice nad dolino Kamniške Bistrice. Pod vrhom, na višini 1778 m, pa leži prijazna planina Košutna, ki je znana tudi po kapelici nedaleč od pastirskega stanu. Planino je najlaže doseči s krvavške strani, pravzaprav s Kriške planine, in Trzinci jo v zadnjem času vse pogostejo obiskujejo, saj je to planina, kjer imajo pašne pravice in stan Krtovi, družina trzinskega župnika g. Pavla Krta.
Mogoče se je kdo vprašal, zakaj na planini stoji tako lična kapelica. Za bralce Odseva nam je zgodbo o tem povedal kar gospod Pavle Krt sam.

KOŠUTNA JE VABILA IN ŠE VABI

Zakaj želiš v višine
na strme snežne vrhove?
Da razdrobim okove,
ki oklepajo doline.

(Janez Marolt, univ. prof. zgodovine)

Kako se je vse skupaj začelo? Pišem po »črvivem« spominu.

Začelo se je leta 1946, ko je ata Anton Krt kupil deleže za 7 glav živine, ki jo je smel odgnati na pašo v hribe. Zavrata in Košutna sta ga sprejeli. Brata Štefan in Joža sta veliko prejokala v prenočišču Skala zavrati. Mlada pastirja sta se utrdila. Leta 1948 sem se kot šestletnik v planinskem zanosu pridružil očetu v pomoč in nadlego tudi jaz! Leta srečnih in tudi bridkih počitnic so se vrstila do nove maše! Tudi sošolce sem okužil s planinami.

1. januar leta 1961 pa je ostal bridko zaznamovan. Štirje malosemeniščniki, oba Urbanija, Jože in Franc – sedanji triglavski župnik, Janez Marolt in jaz smo vzeli s seboj tudi Janeza Prodnika – 13-letnega fantiča, ki je bil po izgubi staršev v oskrbi pri Devovčevih na Podjelšah, v moji rodni hiši.

Za novega leta smo se prvi dan v hudem sneženju odpravili s slabo opremo s Križke planine na Košutno. Dva brez smuči sva se pošteno vdirala v novozapadlo kložo (sneg). Od osmih zjutraj do treh popoldne smo v kislem vremenu, nezavedajoč se nevarnosti, mežali novozapadli sneg. Na Žvanderni sva se z Janezkom nekam sočutno spogledala. Spustili smo se v Korensko dolino in nadaljevali pot proti Košutni. Jože Urbanija je rinil prvi, pet ali šest metrov za njim mu je sledil Janezek, prav toliko zadaj pa sem stopal sam, ker sta France in Janez zaostala. Takrat se je utrgal plaz. V hipu nisem videl nič! Jože in Janezek sta izginila. Zaslišal sem hropeč Jožetov glas: »Zhrrakaa!« Na srečo sem ob obronku plazu, od koder je prihajal glas, zagledal delček nahrbtnika, ki je molel izpod snega. Skočil sem do Joža in ko sem stresel nahrbtnik, sem ga za silo sprostil, da je mogel zadihati. »Kje je Janezek?« je tri metre za mano vprašal Jože. Začel sem panično odkopavati, ker nisem vedel, da je Janezek tri metre pod menoj. Prihitela sta še Janez in France. Na vso moč smo rili, se vkopavali v zbiti sneg. Ko pa se je ob hinavskem soncu sprožil še nov plaz in prihrumel mimo nas, smo hitro odšli v korensko kočo – v mraz in veter.

Že tedaj sem kot zmeren kadilec pazil na ogenj, ki smo ga prižgali s pomočjo suhega hlačnega žepa. Noč smo si tako omilili z ognjem, ki smo ga kurili z deskami od raztreščene lope. Drgetajoč nam je nekako uspelo preživeti pasje mrzlo noč.

Naslednji dan smo na mestu nesreče zapičili dolgo desko in po devetih dneh so kranjski in jeseniški reševalci preko Velikega Zvoha zmogli na označenem mestu štiri metre pod plazom odkriti angelsko žareči obraz Janeza Prodnika.

Po mnogih medsebojnih in širših posvetovanjih smo končno sklenili, da postavimo nabožni spomenik. Odločili smo se za šestvogalno kapelo. Leta 1964 smo udeleženci nesreče na Košutno pritovorili cement. Za dan borca smo opažili in vlili temelj in leta 1965 spravili kapelico, krito s strešniki, pod streho. 30. septembra 1965 je bila ob prvi maši, ki je bila darovana, blagoslovljena tudi kapela.

Okolju prijazna, nemoteča kapela privablja vse več obiskovalcev, v zadnjem času tudi Trzincev. Vsako leto na nedeljo pred ali po malem šmarnu se k slovesni maši zberemo domači, planšarji iz okolice Krvavca, hribolazci, plezalci, predvsem pa ljubitelji višin, da darujemo mašo za vse naštete, še bolj pa za vse navzoče in njihove sorodnike, ki bi tudi radi pokukali na Košutno. Do letos, ko je bila maša 7. septembra, je bilo v kapeli darovanih nič manj kot 563 mašnih daritev, predvsem v blagoslov vsega stvarstva, posebej človeštva.

PS: Veste, s Košutne se daleč vidi – prav do morja (Učka). Letos je obrnilo pogled tja v daljavo kar 90 udeležencev.

Bog lonej, k' smo prjatli!