Planinsko društvo Onger Trzin

V plazu pod Malo Mojstrovko sta umrla Stane Belak-Šrauf, slovenski alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec - prava slovenska alpinistična legenda in perspektivna alpinistka Jasna Bratanič, slovenska alpinistka leta 1994.

2. 1. 1996 zvečer je bil Šraufov avto slednjič najden pod snegom na 17. serpentini Vršiške ceste, v njem pa sporočilo, da sta ob 10:30 odšla na 'trening turo' Šitna glava - Mojstrovka - Vršič.
Gorski reševalci so ju iskali v več velikih akcijah, najdena sta bila šele čez nekaj mesecev (21. 5. 1996 Jasna in 24. maja 1996 Šrauf).

Stane Belak-Šrauf

Stane Belak-Šrauf

Stane Belak-Šrauf je bil eden zadnjih predstavnikov t.i. »herojskega alpinizma«, ki je bil trd, brezkompromisen, skorajda nečloveško naporen in velikokrat na meji možnega. Sodil je v najožji krog svetovne alpinistične elite, njegov 15-dnevni vzpon preko južne stene Dhaulagirija pa še danes velja za eno največjih himalajskih pustolovščin. V spominu ostaja tudi osemdnevni zimski vzpon preko čopovega stebra v Triglavski steni skupaj s Kunaverjem in Tonačem, grozljiva noč brez opreme na povratku z vrha Everesta, ko je Ang Phu napovedal, da sestopa ne bodo preživeli, pa prvenstveni vzpon čez južno steno Makaluja in prvi vzpon Slovenca na vrh osemtisočaka, …

Opravil je prek tisoč alpinističnih tur, prek 60 prvenstvenih vzponov, vrhunskih vzponov v vseh letnih časih, v domačih in tujih gorah. Uspešno se je ukvarjal tudi z gorskim vodništvom. Je prvi jugoslovanski gorski vodnik, ki je vodil kako res veliko turo na tujem - s klientom sta leta 1985 preplezala severno steno Eigerja.

Nepozabne bodo ostale njegove prve zimske ponovitve Rdeče zajede v Rakovi špici, Krušičeve smeri v Špiku, Šinkove v Frdamanih policah in Raza Sfinge. Njegov najpomembnejši zimski vzpon je zagotovo prva zimska ponovitev čopovega stebra, katerega je s soplezalci preplezal v osmih dneh v izredno slabih razmerah.

Leta 1992 se je pri padcu v severni triglavski steni hudo poškodoval, a ga to ni ustavilo.

Za alpinistične dosežke je prejel številna priznanja, med drugim častno listino PZS, Bloudkovo nagrado kot član odprave Everest 1979, Ziherlovo plaketo 1974 ter več najvišjih priznanj za vrhunske dosežke in delo na športnem področju.

Odprave

1968: Hindukuš - trije prvi pristopi

1970: Hindukuš - dve prvenstveni smeri

1972: Himalaja, Makalu - južna stena

1974: Himalaja, Kangbačen – vrh (7902 m)

1975: Nepal, Himalaja, Makalu - prvi slovenski pristop na osemtisočak, prvenstvena, vrh (8481 m)

1978: Nepal, Himalaja, Everest - izvidnica

1979: Everest, vrh (8848 m)

1980: Nepal, Himalaja, Daulagiri - izvidnica

1980: Nepal, Manang - inštruktor na tečaju za vodnike MNA

1981: Nepal, Himalaja, Daulagiri - vodja, prek južne stene

1983: Himalaja, Gangapurna, vodja, vrh (7454 m)

1985: Himalaja, Daulagiri - vodja, prvenstvene prek V stene

1985: Argentina, Andi, Aconcagua - pristop na vrh (6959 m)

1986: Himalaja, Nepal, Daulagiri - vodja, kombinacija V st. in smer VN

1987: Daulagiri, vodja: naša prva zimska odprava

1988: Pakistan, Karakorum, K2, Magic Line, do 8000 m

1989: Himalaja, Tibet, Šiša Pangma, 1. pristop na Nyanang Ri (7100 m)

1994: Himalaja, Ganeš - izvidnica

1994: Nepal, Himalaja, Ganeš 5, vrh (6986 m) 1. ponovitev Japonske smeri z novo Slovensko varianto

1995: Himalaja, skupina Daulagiri - izvidnica

1995: Nepal, Himalaja, Api Nampa - izvidnica

Bibliografija

Stane Belak: Veliki dnevi, Sidarta 1997 (Knjiga je bila leta 1998 na knjižnem sejmu v Ljubljani proglašena za najlepšo slovensko knjigo leta.)

Vir: Wikipedia

Jasna Bratanič

Jasna Bratanič

Podatke še zbiramo!

O nesreči je najti veliko zapisanega, mi pa smo se odločili, da tule objavimo zapis našega sokrajana Miha ter spominski zapis Jasni, ki ga najdemo na straneh Akademskega AO.

Iskanje Šraufa in Jasne

Jasna Bratanič je prišla v alpinistično šolo Akademski AO leta 1991. Z izjemno voljo je zelo hitro napredovala in bila že leta 1994 proglašena za najboljšo slovensko alpinistko. Približno takrat je začela plezati s Šraufom. V zadnjih dneh decembra 1995 je telefonirala njena sestra Maja. Na koncu pogovora jo je Mateja povprašala po Jasni. Povedala je, da sta bili dogovorjeni za skupno nakupovanje novoletnih daril, vendar Jasne ni bilo. V prejšnjih dneh naj bi šla s Šraufom v hribe, vendar ni vedela, kam in za koliko časa. Naslednji dan je Maja ponovno poklicala in povedala, da Jasne še vedno ni. Vreme se je v tistih dneh močno poslabšalo. Prej skoraj kopne hribe je prekrila debela snežna odeja. To je bil že znak za alarm. Poklical sem Tonača, takrat načelnika postaje GRS Ljubljana, in povedal da Šraufa in Jasne ni. Potem so se začela iskanja in ugibanja. Ali sta sploh šla v hribe? Kaj pa če sta šla v Avstrijo? Mogoče sta v Švici… Verjetno v kakšnem bivaku čakata, da se bo splazilo in bosta potem prišla dol… Vozili smo se po dolinah od Porezna do Visokih Tur in na izhodiščih iskali Šraufov avto. Uradno pa iskalna akcija sploh še ni bila sprožena, saj ni bilo prav nobene sledi, ki bi kazala, kam sta odšla. Vseeno je v tej fazi iskanja sodelovalo vsaj 100 ljudi, poleg slovenske pa so bile obveščene tudi policije alpskih držav. Še več ljudi je v lepem vremenu, ki je sledilo sneženju, hodilo mimo velikega kupa snega, ki se je pojavil na tisti vršiški serpentini, kjer se pot od Koče na Gozdu proti Erjavčevi koči prvič dotakne ceste. Dan po Novem letu se je nekomu zazdelo, da se pod tem kupom nekaj blešči. Ko je odstranil vrhnjo plast snega, je zagledal Šraufov avto. V njem je bil po dobri Šraufovi navadi listek z načrtovano turo. V sredo, 3. januarja 1996, se je začela obsežna iskalna akcija. Prvi dan so sodelovali predvsem člani GRS Kranjska gora, v četrtek se je pridružila naša in postaje iz Zgornjesavske doline, v petek pa je bilo na terenu največ reševalcev iz postaje GRS Ljubljana. Na začetku je akcija potekala predvsem na južnih pobočjih Mojstrovke in Nad Šitom Glave. Sondiranje plazov, lavinski psi, helikopterji… Nekdo je rekel: »Iščemo iglo v kopici sena.« Pogledati smo šli tudi na severno stran, vendar smo iskanje zaradi prevelike nevarnosti plazov prekinili. V soboto, zadnji dan obsežnega iskanja, se je na Vršiču zbralo 200 reševalcev iz cele Slovenije. Žal se je vreme močno poslabšalo, zato je bilo sondiranje plazovin na južnih pobočjih Mojstrovke prekinjeno že sredi dneva.

Iskanje se je v manjšem obsegu nadaljevalo vse do pomladi. Počasi se je težišče premaknilo na snežišča pod severno steno Mojstrovke. 19. maja 1996 so na njih našli Jasnin nahrbtnik. Iskanje obeh ponesrečenih se je spet začelo s polno paro. Spet so sodelovali člani raznih postaj. 21. maja so našli Jasno, dva dni kasneje pa še Šraufa. Še zadnja prgišča upanja so se razblinila. Umrla je neskončno zagnana Jasna. Umrl je Šrauf, vrhunski alpinist, gorski vodnik, reševalec, legenda. Jasna Bratanič in Stane Belak – Šrauf sta se ponesrečila 24. 12. 1995. Verjetno ju je talni plaz odnesel čez severno steno Mojstrovke. V obsežni iskalni akciji so sodelovali člani vseh postaj GRS. Našli so ju spomladi 21. in 24. maja 1996.

Miha Peternel

V spomin Jasni Bratanič

V snežnem plazu pod Mojstrovko je ob božiču ugasnilo življenje naše prijateljice in soplezalke Jasne Bratanič.

Na naš alpinistični odsek je prišla pred petimi leti. Že na prvih gorskih turah nas je začudila njena izredna volja in vztrajnost. Ker je bila tiha in zadržana, je le malokdo od nas slutil odločitev, da bo alpinizem postal njeno življenje.

Po dveh letih je prvič odpotovala v Himalajo. Vsi smo mislili, da le na izlet, izkazalo pa se je, da je imela resen namen sama splezati na težak šesttisočak. Pol leta kasneje je odšla v Peru in tam preplezala več smeri in osvojila tudi najvišji vrh Peruja Huascaran. Naslednje leto je na sicer neuspešni odpravi na Anapurno II prišla najvišje in ob koncu leta jo je Planinska zveza Slovenije imenovala za najboljšo slovensko alpinistko leta 1994.

Lani pomladi je bila s Stanetom Belakom - Šraufom na izvidniški odpravi v vzhodnem Nepalu. Po vrnitvi je z njim in nekaterimi soplezalkami preplezala vrsto težkih smeri in zazdelo se je, da njeno najboljše alpinistično obdobje šele prihaja. Za gore, plezanje in trening je izkoristila vsak prost trenutek. Pred seboj je videla velik cilj, prvenstveno smer v Himalaji.

Z Jasno smo vsi radi plezali. Bila je zanesljiva, tovariška in prijazna. Zaradi požrtvovalnosti je bila dobrodošla na vsaki odpravi. Ko so pod Vršičem našli Šraufov avto, smo vsi spoznali, kaj se je zgodilo, povsem sprijazniti pa se s tem nismo mogli. V trenutkih sanjarjenj se je v nas večkrat utrnila misel, da se bosta še kdaj vrnila. Sedaj je slovo postalo resnica.

Jasna, imeli smo te radi!