Uvod
  Aktualno
  Članarina 2017
  E-trgovina
  Upravni odbor
  Pravilniki, obrazci
  Kontakti
 
   Odseki
Mladinski
Markacijski
Propagandni
Vodniški
Naravovarstveni
Športno-plezalni
 
  Najavljeni izleti
  Članki, zanimivosti
  O Trzinu in Trzincih
 
   Zgodovina društva
  Spominska soba
  Zgodilo se je ...
 
   TV Onger
  Povezave
  Fotogalerije
 
Zgodilo se je ... Natisni stran
 

09.12.1932
Premiera filma "Triglavske strmine"

V Ljubljani je bila premiera drugega slovenskega celovečernega filma "Triglavske strmine". Tudi ta je bil tako kot prvi "V kraljestvu Zlatoroga" predvsem plod zagnanih planincev, gornikov in alpinistov. Film je fragmentarno ohranjen. Prvotna dolžina je znašala 2250m (sedaj 1379 m). Leta 1963 je Milka Badjura iz ohranjenega materiala zmontirala ozvočeno verzijo filma. Mednapise iz nemega filma je nadomestil komentator. Glasbo za film pa je napisal Bojan Adamič.

Zgodba filma: Kmečki fant Miha (Miha Potočnik) povabi svojo zaročenko Minko (Pavla Marinko) na ples, toda njegova prijatelja Joža čop, Uroš Zupančič) ga zvabita plezat v gore. Na vaški veselici poskuša razočarano in osamljeno dekle razvedriti ostareli zapeljivec (Anton Cerar Danilo – edini profesionalni igralec pri filmu!) in izletnik. Tudi onadva se skupaj z Mihovo sestro (Milka Badjura) in njenim prijateljem odpravita v gore, toda ostareli zapeljivec kmalu obnemore. Na Triglavu se srečajo in Miha in Minka podpišeta poročno pogodbo, v kateri piše, da žena svojemu možu nikoli ne bo branila hoditi v gore.

 

-----------------------------------------------------------------

 

O prvih dveh slovenskih celovečercih je nekaj stavkov napisal tudi filmski poznavalec

Marcel Štefančič, Jr., a priznati je treba, da v tekstu Neznosna unikatnost slovenskega filma, ki ga lahko preberete v reviji Mladina (30. april 2005) o njiju ni izgubljal preveč lepih besed.
Kot da je pozabil, v kakšnih časih sta nastajala. A kakorkoli obračamo - prva slovenska celovečerca sta prišla 'izpod rok' planincev in gornikov ...

 

 
  Miha Potočnik junak filmov Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga
   
Sredi sedemdesetih se je v slovenskih časopisih razdivjala polemika o tem, kateri je bil prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine? Mnogi so bili ob tem zmedeni, saj so mislili, da je bil prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji (1948). Ko so končno dojeli, da so Slovenci že prej posneli dva celovečerca, pa jim spet ni bilo jasno, v čem je štos - Zlatorog je bil pod taktirko Janka Ravnika posnet leta 1931, Strmine pa so bile pod taktirko gledališčnika Ferda Delaka posnete leto kasneje. Vse je bilo jasno. čemu sploh polemika? No, vse se je začelo, ko je Milka Badjura, slovita montažerka, izjavila, da so bile prvi slovenski celovečerni film Strmine, pri katerih je sodeloval tudi njen mož, Metod Badjura. V nadaljevanju polemike, v katero so se vključili predvsem tisti, ki so sodelovali pri snemanju obeh filmov, smo izvedeli, da je dal idejo za prvi slovenski celovečerni film Badjura, da je članom alpinistično-turističnega društva Skala, ki so posneli Zlatoroga, omenil, da kani posneti film o Zlatorogu, in da so se leta 1926 celo srečali na triglavskem ledeniku, kjer je snemal Triglav - Skalaši naj bi torej Badjuri ukradli idejo in ga prehiteli. Toda to je bil le stranski produkt polemike. Poanta je bila drugje: Zlatorog naj bi bil le kulturni, poučni, prosvetni, turistični, dokumentarni, zemljepisno-etnografski, planšarski, gorniški, pancerski, reportažni, poljudno-znanstveni film, ne pa tudi igrani, ker da nima prave fabule in igre, medtem ko naj bi bile Strmine že tudi igrani film s fabulo.

 

Ironija je v tem, da sta si oba prva slovenska dolgometražna filma zelo podobna - drugi je videti kot sequel in obenem rimejk prvega. Bolje rečeno: kot upgrade prvega. Prvič, oba sta nema (v času zvočnega filma!). Drugič, oba so posneli udarniški planinci, prvi slovenski ekstremni športniki. Tretjič, oba popisujeta družbico, ki gre na Triglav - v prvem gredo na Triglav prek Rudnega polja, v drugem pa prek severne stene. četrtič, v obeh igrajo naturščiki (drugi ima tudi dodano vrednost, gledališkega profija Antona Cerarja-Danila). Petič, oba prikazujeta lepote slovenskih Alp (drugi, "izboljšani", vsebuje več plezalnih prizorov). Šestič, prvega so producirali konzervativci, toda scenarij je napisal liberalec (Juš Kozak) - drugega so producirali liberalci, toda scenarij je napisal konzervativec (Janez Jalen). In sedmič, oba sta zelo nebogljena, naivna, diletantska, hudo pod nivojem tedanje svetovne kinematografije. Pravo vprašanje ni bilo, kateri je bil prvi, ampak kako to, da so Slovenci prva celovečerca posneli šele na začetku tridesetih, in kako to, da so naslednjega posneli šele leta 1948? ... (nadaljevanje: Neznosna unikatnost slovenskega filma)

© PD Onger Trzin. Dovoljeno povzemanje strani s pripisom vira.